pamflet / Bernard Nežmah: Tožilci z novimi zobmi

Dogodek številka 1 je odločitev državnega sveta po uvedbi parlamentarne preiskave o delu državnega tožilstva. Velika večina svetnikov je torej podprla predlog svetnika Adolfa Zupana (LDS). In povzročila vihar: poskočila je LDS, protestiral v.d. generalni tožilec Franc Mazi, imela tiskovno konferenco nekdanja prva tožilka Zdenka Cerar, se oglasil višji državni tožilec Boštjan Penko.

Nedopustno, kršenje ustave in zakonov, degradacija ugleda tožilstva.

Toda, mar ima tožilstvo kot tako res velik ugled? Že pogled na številne prevare, s katerimi so finančni prebrisanci opeharili množico državljanov, nam nariše podobo brezzobega tožilca. Katerih gest tožilcev se spomnimo? Gospoda Železnika, ki mu je uspelo skriti in nepreiskati za celo omaro zadev. Bivše generalne tožilke Cerarjeve, ki je na kritiko, kako neuspešni so, izjavila, da velike svinjarije niso vedno kazniva dejanja, in katere tožilci po odkritju celega rudnika trupel iz časov komunistične vladavine pri Slovenski Bistrici niso našli nobene sledi za storilci. Sedanjega v.d. Mazija, ki je bolj kot po sedanjem vodenju vpisan v zgodovino kot propartijski tožilec osemdesetih, ki je sistematično zaplenjal časopise in med drugim prepovedal izdajo intervjuja z nekdanjim političnim zapornikom Vladimirjem Šeksom, sedanjim predsednikom hrvaškega sabora, zgolj zaradi kritike na račun tedanje partijske oblasti. Višjo tožilko gospo Brus zaradi izogibanja alkotestu, ljubljanskega tožilca, ki je izgubil ovadbo o malverzacijah pri nakupu SIB banke, koprskega tožilca, ki je dal zapreti župana Borisa Popoviča, v zadevi, ki jo je prekinilo Vrhovno sodišče, ko je razglasilo za protizakonito mesec dolgo zaprtje prvega moža Kopra.

Te temne lise - so res nekaj normalnega, tisti običajni tolerančni kiks? Ali, drugače: zakaj se v Sloveniji ni nikoli pojavil lik, kot je bil di Pietro v bližnji Italiji?

Iz slovenskih tožilskih vrst smo doslej lahko slišali le ocene, kako je vse v redu, kako je ta institucija povsem profesionalna in O.K.

Predlog svetnikov po preiskavi tožilstva je povzročil, da smo po televiziji prvič v zadnjih petih letih zvedeli, da je LDS izključila enega izmed svojih članov - svetnika Adolfa Zupana, ki je bil iniciator te bogokletne ideje. Ko je možakar jeseni izkoristil imuniteto, da bi se rešil sodnega postopka, to največje opozicijske stranke ni razjezilo, da bi ga vrgla iz svojih vrst. Ko pa je nekaj mesecev kasneje udaril po tožilstvu, so ga naslednji hip javno izvrgli. - ???????

Toda ko se je eskalaciji nezadovoljstva nad tožilstvom pridružil še pravosodni minister Lovro Šturm, se je znova dogodil fenomen Boštjan Penko. Ta agilni tožilec je resda branil svoje kolege pred preiskavo, obenem pa je prvi spregovoril analitične besede: tožilstvo nima dovolj strokovne podlage za boj z gospodarskim kriminalom. Udarec tožilcem, da so nesposobni? Nak, pač pa priznanje, da je koncept tožilstva sam po sebi neučinkovit, zakaj tožilci so prvenstveno pravniki, ki pa jim manjka podpora v specializiranih strokovnjakih za gospodarstvo oz. gospodarski kriminal. Vnaprej izgubljena bitka: tožilci s krepelci na eni strani ter finančni kriminal z vrhunskimi finančnimi eksperti in odvetnik na drugi strani.

Še več, pred leti se je za vladavine policijskega ministra izkazalo, da so policijo zapustili številni kriminalisti, izvedenci prav za to področje.

Ergo, Drnovškove in Ropova vlada v svojih mandatih niso storile praktično nič, da bi iz tožilcev in kriminalistov napravili strah in trepet finančnih malverzantov. Gospod Penko se je pojavil kot medijski pozitivec v obdobju, ko je vodil urad za preprečevanje korupcije, a ne po svojih dejanjih, pač pa po protestu, da s tako malo kompetenc, kot so mu jih dali, ne more stopiti za vrat korupcijskega kriminala.

Kar je šokantno, je, da enostavne ocene stanja, ki jo je pred dnevi na TV SLO povedal Penko, prej desetletje ni izrekel nihče. Nihče iz vrha tožilstva in pravosodja. Kot v Andersenovih Cesarjevih novih oblačilih, kjer so velikaši dolgo gledali, kako hodi cesar nag naokoli, pa so vsi hvalili njegova lepa oblačila. Primer tožilske in vladne amnezije, ki ni zmogla izdaviti stavka samokritike.

V tem je dejanje svetnikov zgodovinsko, ne toliko v zahtevi po preiskavi, temveč v totalni zaostritvi, ki je sprovocirala ta enostaven, a luciden pogled.

Govor o korupciji nasploh je klasični primer metanja peska v oči. Ko je pred letom Penko kot vodja protikorupcijskega urada izdelal analitično poročilo o Luki Koper, v katerem je opozoril na sistemske rabote, je reč končala v predalu Ropovih ministrov. Nobenih opaznih konsekvenc, reč je imela le status sporočila za javnost, da se vlada bori zoper korupcijo.

A ne le to, ko je pod novo vlado primer ponovno vzplamtel, se je dolgoletni šef Luke Koper Bruno Korelič razburil, kot da gre za osebni napad nanj. Mož, ki je četrt stoletja na čelu podjetja, ki ga nadzira predsednik NS gospod Miha Kozinc, nekoč minister LDS za pravosodje, se očitno počuti kot zaščiteni severni medved. Za katerega je bila izumljena demokracija, katere naloga je, da ga nihče - pa naj počne karkoli, ne more odstaviti, ker bi bila to ja politična čistka.

Mimogrede, kriminalisti so ovadili bivšo ljubljansko županjo Viktorijo Potočnik zaradi rabote okoli prodaje tovarne Rog. Kdaj se je to dogodilo? Leta 2002. Potem ko so mediji že pred leti pisali o tem, ko je bil dogodek na dlani, sta morali miniti dve leti, da je reč prišla v roke tožilstva?!!!!!!

Tu je političnost problema, če je nujni pogoj za delovanje pravne države šele menjava državne oblasti.