pamflet / Bernard Nežmah: Strah pred zgodovino

Dogodek tedna je bil film Srce v breznu. Dolgo napovedovan, z grozečim podtonom bombe, ki da bo malodane spremenila meje med Slovenijo in Italijo, če slovenska oblast ne bo udarila trdo po mizi ter pokazala Lahom.

In učinek? Film, katerega moč sama po sebi ne drži več kot dan. Poceni verzija dobrih in slabih.

Toda ob sebi je prinesel pogled z razdalje. Otroci so navijali za dobrega don Bruna, za psa Negra, za italijanske otročiče, se veselili smrti hudobnega partizanskega poveljnika Novaka, strašnega vojaka Bostjana. Pubertetniki so že gledali debelo: a nismo še predvčerajšnjim sledili filmom, v katerih so bili partizani dobri in Italijani slabi?

Slovenski gledalec, ki je rasel ob partizanericah, je lahko začutil vso to propagandno manipulacijo, ob kateri je odraščal, in jo ponotranjal kot zgodovinsko sliko druge vojne.

Pravzaprav imenitna izkušnja, ki jo je omogočilo financiranje italijanske državne televizije RAI.

Najbolj nestvarni komentarji so šli v smer: pustimo zgodovino in filme o vojni, uperimo pogled v sedanjost. Toda, o čem je pripovedoval veliki filmski spektakel Troja? - Tudi o vojni, še bolj marginalni, izpred 3.000 let. Trojanski plemič zapelje in ugrabi ženo spartanskega kralja, zaradi česar se potem vname desetletna vojna. Samo po sebi banalno, a vseeno tema, ki je vlekla v kino množice.

Sedanjosti se pač ne da živeti brez skokov v preteklost, brez spomina, da so Stari živeli resda drugače, po svoje pa podobno kot mi.

Potem ko so komunistični režim in za njim LDS vlade praznovali obletnice ustanovitve prve slovenske vlade pomladi 1945, je nova oblast do tega dogodka ignorantska. Pišmeuhovska do lastne zgodovine, saj simbolno ne prizna, da se je oblika slovenske državnosti začela že pred 60 leti s Kidričem in njegovimi ministri.

Zakaj bi pozabili na ta del lastne zgodovine, četudi je bil v rokah komunistov?

Kdor bi brskal po starih uradnih listih, bi naletel na datum 4. november 1918. V njem bi našel seznam 13 imen: Josip vitez Pogačnik, dr. Janko Brejc, dr. Ivan Tavčar, dr. Karel Verstovšek, Anton Kristan in tako naprej. 31. oktobra 1918 je namreč po kapitulaciji avstro-ogrske monarhije tedanja država Slovencev, Hrvatov in Srbov imenovala vlado za Slovenijo. Črno na belem tako stoji, da je bil prvi predsednik vlade, ki je nosila ob sebi pridevnik slovenski - Josip Pogačnik. Kar 86 in ne 60 let je od trenutka razglasitve prve slovenske vlade!!!

Ugovor, da ta vlada ni vladala dolgo, ali da je imela zelo omejene kompetence, je zelo relativen. Je bila mar Kidričeva vlada "gospodar" na svoji zemlji. Še pred njeno ustanovitvijo je vrhovni komandant vojske maršal Tito razpustil slovensko vojsko in jo podredil jugoslovanski. Deset tisoč domobranskih ujetnikov je kot pravi v zadnjem intervjuju predsednik ZZB Janez Stanovnik lahko ukazal postreliti le vrhovni komandant, torej maršal Tito. "Slovenski politiki niso bili naredbodajalci množičnih likvidacij."

Skratka, če podrejenost jugoslovanskemu vrhu ni ovira, da bi v Kidričevi vladi ne videli prve slovenske vlade, po isti analogiji lahko mirno priznamo prvenstvo Pogačnikovi vladi iz leta 1918.

A tu ne gre za prestiž, kdo je bil prvi: komunisti s Kidričem ali slovenska ljudska stranka (SLS) z vitezom Pogačnikom? Zastavek je večji: koliko zgodovine vzeti za svojo, zakaj začeti čas šele z zmago komunistov?

Prva Pogačnikova vlada je zanimiva tudi kot paralela s Kidričevo. V njej so sodelovali predstavniki vseh tedanjih političnih strank, brez izločitve. Klerikalci iz SLS, liberalci iz (JDS) s slavnim pisateljem Tavčarjem ter socialdemokrati (JSDS) s Kristanom.

A razdalja med staro, novejšo in včerajšnjo zgodovino je v politiki malenkostna.

Janševa vlada je izvedla nekaj ukrepov, napisanih na kožo državljanov. Tem podpise na listinah lahko zdaj za bistveno nižje denarje kot pri notarjih overovijo tudi na upravnih enotah, pri tehničnih pregledih človek prihrani več kot tisočaka, saj je ukinjen princip nalepke, ko ureja stvari na občinskih okencih, mu ni treba več tekati za koleki, zakaj pristojbine pač plača z denarjem ali s kartico.

V resnici drobnarije, ki pa ljudem poenostavijo in pocenijo življenje.

In reakcija opozicije? Vodja največje LDS Anton Rop je zadržan, češ, lahko bi ohranili nalepke pri tehničnih pregledih, le da jih zaračunavali za manjše zneske.

Zakaj za vraga pa tega ni storil sam, ko je bil še predsednik vlade? Kot da je po treh mesecih že pozabil na lastno premiersko zgodovino?

Vmes je LDS postavila vlado v senci, kot protivlado, ki pa jo sestavljajo bivši ministri (Rop, Keber, Gantar, Lahovnik, Pavliha, Cerar, Cvirn ...), dopolnjeni s strankinimi prvaki, ki so zasedli mesta koalicijskih ministrov (Širca, Kacin ...). Nedoumljivo, prav ista ekipa, ki je izgubila volitve, je postavljena kot nova alternativa!??

Še posebej pekleč je spomin ministra Karla Erjavca, ki kandidira za novega predsednika Desusa. Izkazalo se je namreč, da mož ni bil le član SLS in Desus, temveč tudi LDS, kateri je nedavno plačal članarino. Njegov odgovor je vsebinski demanti, češ, da se mu je dogodil formalizem: Plačal sem članarino, ker so mi poslali položnico. Sem človek, ki ima navado plačevati račune." Še dobro, da mu položnic niso poslale SDS, NSi, SNS, ZLSD, saj bi postal unikum politika, ki bi bil član vseh parlamentarnih strank. ...