pamflet / Bernard Nežmah: Naš ljubljeni diktator
Kakorkoli obrnemo, polemike o Titu se vseskozi vračajo.
MLADINA, št. 12, 25. 3. 2005

© Tomo Lavrič
Nad Sabotinom so njegovi občudovalci ponovno postavili kamenje v napis Naš Tito, čez čas pa so jim jih drugi zagnanci prestavili v ironijo Naš Fido.

© Tomo Lavrič
Nad Sabotinom so njegovi občudovalci ponovno postavili kamenje v napis Naš Tito, čez čas pa so jim jih drugi zagnanci prestavili v ironijo Naš Fido.
To je še na ravni šale in duhovite polemike. V Trstu je skupina neznanih vandalov demolirala slovensko srednjo šolo. Incident, o katerem je sicer na kratko poročala nacionalna televizija, ki pa je bil v hipu pozabljen, kaj šele, da bi doživel potencirano medijsko in politično pozornost.
A vendarle: ali so kamni z imenom nekdanjega diktatorja morebiti povezani s sistematičnim uničenjem računalnikov in učilnic?
Odgovor je špekulacija, toda pisanje Titovega imena po hribu, ki gleda na Italijo, ni enostavno umetniško dejanje.
Zakaj se je v sedemdesetih letih prvič pojavil Naš Tito prav nad Sabotinom in ne recimo na Šmarni Gori, kjer bi zanesenjaki izsekali gozd v obliki imena ljubljenega vodje? Ljubljančani bi
imeli lep privilegij, da bi že ob pogledu na bližnjo goro uzrli zraven še vladarjevo ime.
Očitno napis Naš Tito ni imel namena razveseljevati src njegovih podanikov. Kdor ne ve, ali pa je medtem že pozabil: v tistih časih je celo v vsaki šolski učilnici visela Titova slika. Kamorkoli si stopil, je bil nad teboj gledal maršalov pogled.
Napis na Sabotinu je bil poseben, ime Tita je vsilil pogledu Italijanov z druge strani meje. Si predstavljate, da bi Srbi s kamni postavili tak napis Naš Milošević, ki bi bodel v oči Bošnjakom?
Funkcija sabotinskega spomenika Titu je bila evidentno v draženju Italijanov, ali vsaj njihovih desničarjev.
Fenomen globoke titoizacije slovenske družbe je v neprepričljivi analogiji s Hitlerjem. Če bi simpatizerje Titovih ikon povprašali po občutkih, če bi v Nemčiji zrasel napis Naš Hitler, bi izstrelili, da je to neprimerljivo. Da je bil Tito vendar vodja protifašističnega odpora!
Kako je možno, da se nekaterim zdi nedopustno slaviti Našega Mussolinija in Našega Hitlerja, da pa se jim pri Naš Tito analogija ustavi?
Za Mussolinijem je polje žrtev, ki so doživele pietetno spoštovanje. Pomislimo na usodo Primorcev pod fašizmom in ni dileme o čaščenju Mussolinija.
Milijoni Judov so spoštovane žrtve Hitlerjevega režima, ki ne dopuščajo vprašanj, ali ni bil Hitler tudi priljubljen, ali ni naredil kaj dobrega za Nemčijo.
Tito je v privilegiranem položaju, za njim je ostalo resda deset tisoč pobitih v Rogu, toda to niso naše žrtve. So le domobranci, ki jih je doletela morda prekruta usoda. Ne pa ljudje, ki so bili nečloveško pogubljeni in katerih spomin bi obujali na vsedržavnih komemoracijah. Skratka, Titove žrtve nimajo enakega statusa kot nacistične in fašistične. Ne morejo skaziti lepe podobe jugoslovanskega voditelja, ki je vendar toliko dobrega storil in ki je imel milijone srčnih oboževalcev.
Paradoks sodobne slovenske mentalitete. Ki pa je razumljiv. V Nemčiji so doživeli čas denacifikacije, ko so jim dopovedovali, da je bil Hitler zločinec in ne oče naroda, v Italiji je bil navsezadnje prepovedan kult Mussolinija, celo v Sovjetski zvezi so imeli destalinizacijo, ki je pripovedovala o terorju Stalina. Kaj pa v Sloveniji?
Titova štafeta je bila resda ukinjena, toda po uradnih prostorih so še naprej visele Titove slike, skrajni domet je bila ironizacija njegovega kulta, ki jo je prakticirala predvsem "Mladina". Še pomladi leta 1990, v času prvih demokratičnih volitev, je tedanji predsednik vlade Dušan Šinigoj vsak dan uradoval pod podobo tovariša Tita. Še deset let po smrti je vladal duh mrtvega predsednika!
Potem je prišel novi premier Lojze Peterle in v svoji pisarni lastnoročno snel Titovo sliko. In za tem je sledilo obdobje
množičnega odstranjevanja njegovih podob, spomenikov, imen ulic ter trgov. Mehanično odstranjevanje njegovih sledi, ostali pa so nedotaknjeni spomini na karizmatičnega voditelja.
Prav tako karizmatični predsednik Leonidas Trujillo je nekoč vladal 30 let v Dominikanski republiki. Eden največjih časopisnih reporterjev Riszard Kapuscinski je reševal zagonetko, od kod je izvirala njegova priljubljenost. V državi je cerkev organizirala skupinska krščevanja in Trujillo je bil iz leta v leto boter otrokom. Sčasoma je postal boter vsem svojim podanikom. Ko so se ga čez leta naveličale celo ZDA, se je angažirala CIA, ki pa med ljudstvom ni mogla najti ljudi, ki bi bili pripravljeni izvesti atentat na diktatorja - nihče ni hotel dvigniti roke nad svojega krstnega botra!
Ena večjih utopij je, da diktatorji vladajo le z nasiljem, da ne znajo biti šarmantni in da jih ne krasi duhovitost.