Metamorfoze 27. aprila

Državno praznovanje Dneva OF je tokrat presenetilo. Premier Janša je namesto o sestanku v Vidmarjevi vili govoril o spopadu tigrovcev z italijanskimi fašisti. Bivši predsednik Milan Kučan je nato v izjavi za nacionalko osuplo dejal, da ne ve, kaj ima to z OF. Še bolj oster je bil predsednik ZZB in nekdanji oče naroda Janez Stanovnik, ki so ga zbodle besede, da je partija monopolizirala oboroženi odpor.

Medijsko je proslava na Mali gori pri Ribnici doživela dvojno poročanje. Časnika "Delo" in "Dnevnik" sta zgolj povzela dogodek in slavnostni govor predsednika vlade, medtem ko je nacionalna televizija po daljši predstavitvi predsednikovega nastopa postregla še pripombama nestrinjanja nekdanjih predsednikov.

Kar je s stališča javnodržavne televizije blagodejno za formiranje postkomunističnega državljana, ki je najprej sledil daljšemu TV prispevku državniškega nastopa, potem pa poslušal še dve kratki neodobravanji.

Značilnost partijske dominacije NOB in povojnega časa je bila prav ekskluzivna resnica, ki ni trpela dvoma ne ugovora kaj šele zgodovine, ki bi ne poročala o prvenstvu komunistične partije. Toda tudi Janšev govor, ki se prvič v politični državni zgodovini pokloni spominu na upor tigrovcev, zgodovinsko ni točen. Če je nekoč partija začela šteti čas šele po svojih akcijah - 22. julij kot dan prvega strela iz partizanske puške -, je počela natanko isto kot njen nasprotnik fašizem. Pod Mussolinijem so uvedli koledar, ki let ni več štel od Kristusovega rojstva naprej, ampak od Mussolinijevega pohoda na Rim.

Kdaj se je začel upor zoper nacistične in fašistične okupatorje? 22. julija 1941 pod Šmarno goro, 13. maja pri Ribnici s tigrom Zelenom, ali 27. aprila, ko se zbere skupina, ki jo potem slavijo kot ustanovitelje OF?

Toda, so mar nemški in italijanski vojaki zasedli Slovenijo v paradnem koraku ob igranju vojaških koračnic? Nak, kar nekaj vojakov kraljevine Jugoslavije je padlo, ko so se z orožjem uprli okupatorskemu vdoru v svojo domovino. Zajeti oficirji kraljeve vojske so bili že zaprti po vojaških taboriščih Nemčije, ko so tigrovci in partizani šele sprožili prve strele.

Zakaj dneva upora ne šteti 6. aprila 1941, ko so se enote redne jugoslovanske armade zoperstavile okupatorjem? Je to manj vreden upor?

Sicer pa so v Srbiji pred meseci sprejeli vratolomen zakon, po katerem v pokojninsko dobo priznavajo enako partizanska kot četniška leta. - ??? Draža Mihailović se je zoper Hitlerjevo armado začel boriti že 6. aprila kot jugoslovanski oficir, podpisa kapitulacije pa ni priznal in je s svojimi četniki ostal v gozdovih.

Konec koncev, do podpisa kapitulacije 17. aprila so imeli Nemci 250 mrtvih. Ali to ni bila posledica upora zoper okupatorja?

Zakaj bi imela vstaja tigrovcev, partizanov ali četnikov prednost pred organiziranim vojaškim odporom? Zakaj bi bil patriotizem kraljeve vojske manj vreden od partizanskega, četniškega ali tigrovskega upora?

27. april je bolj kot dan začetka upora pomemben zaradi specifičnosti OF v partizanskem gibanju. V njej so se združili komunisti, levo krilo sokola, kulturniki okoli Vidmarja, Kocbekovi krščanski socialisti, kasneje še inženir Črtomir Nagode s Staro pravdo, feministka Angela Vode. Seveda je bila ta politična pluralnost bolj privid in fasada demokratičnosti. Na Kidričevo zahtevo je OF na začetku 1942 izključila najbolj inteligentno skupino Staro pravdo, skupino liberalno izobraženih intelektualcev (Nagode, Ljubo Sirc, Leon Kavčnik ...), zrelih ljudi, ki niso bili politični analfabeti, ki so izdajali časopis "Izvestja" in so bili po gospodarskih idejah blizu Sovjetski zvezi, kar v knjigi Skriti spomin (2004) opisuje Angela Vode, ki je kmalu zatem doživela isto usodo.

Da je bil aspekt pluralnosti le fikcija, govori vsebina slavnostnih govorov, ki so se vrstili ob prvi proslavi 27. aprila kot državnega praznika l. 1948. V referatu, ki ga je na treh straneh prenesel časnik "Slovenski poročevalec", je tovariš Miha Marinko ob spominu na ustanovni sestanek obračunaval z zahodnimi imperialisti, ki v perfidnem boju zoper Sovjetsko zvezo, Jugoslavijo in druge napredne države uporabljajo fašistične metode, hvalil je tajno policijo UDBO, ki odlično razkrinkava razredne sovražnike, udaril po pretkanem delovanju duhovščine, obsodil bando oefovca Nagodeta, ki so jo ravno takrat na procesu obsojali na smrt, poudarjal znanstveno določanje cen produkcije, podčrtoval gradnjo planskega gospodarstva in v nebo koval modro Titovo misel. Govoril je o vsem, razen o ustanovnem sestanku OF!

S stališča protikomunističnega tabora, če navedemo besede Janeza Drobniča, nekdanjega domobranca in potem prvega javnega tožilca demokratične države Slovenije, je zanje praznik OF žalosten dan.

Dan OF vsekakor ni praznik vseh Slovencev, vendar pa je treba priznati, da to ni niti Božič in še toliko manj Velikonočni ponedeljek in Marijino vnebovzetje, ki ni ne praznik ateistov ne muslimanov ne protestantov.

Praznik OF je seveda umetelno vzdrževan pri življenju, toda če je na novo definiran, je vseeno lahko nacionalni kompromis, ki simbolizira tako princip sodelovanja različnih političnih skupin kot upor proti okupaciji, pa najsi je tekel znotraj ali zunaj OF, na dan nemškega napada ali mesece po tem.