pamflet / Bernard Nežmah: Historia magistra est

Pred poslopjem nacionalne TV hiše je sedela lutka, ki s selotejpom prek ust sedi pred televizijskim zaslonom. - Umetniška inštalacija? Nak, akcija najmočnejše opozicijske stranke LDS, ki je pripovedovala, da s tem ponazarja, kaj se bo zgodilo z nacionalko, ako parlament sprejme predlog novega zakona o RTVS - začetek konca demokracije na Slovenskem. - ???????

Ko se politične stranke postavijo v prvo vrsto branilcev neodvisnega novinarstva, je vedno sumljivo. Namreč vsaka oblast, včerajšnja ali jutrišnja, po definiciji ne mara kritičnih medijev. Medijske svobode nikoli ne podeljujejo vlade, to je nekaj, kar si morajo izboriti novinarji sami.

Zadošča, da se spomnimo, kaj se je pred leti pripetilo novinarju nacionalke Tomažu Rancu, ki ga je dal nadzorovati visok policijski funkcionar in to tako, da je od telefonskega operaterja pridobil telefonske številke, na katere je novinar klical. Eklatanten primer nadzora nad novinarji. Je takrat poskočila LDS in postavila pred nacionalko lutko časnikarja, ki mu gleda v možgane uniformirani policaj?

Nasprotno, nekdaj vladajoča stranka je visokega policaja Draga Kosa, ki je nadzoroval novinarja, povzdignila brez zadržkov v vodjo urada za boj proti korupciji.

Akcija "lutka" je komična tudi iz zgodovinske perspektive. Ali je konec osemdesetih ZSMS, ki se je v devetdesetih preimenovala v LDS, postavila karikaturo novinarja z zašitimi usti pred nacionalko, recimo v času prvih dni legendarnih demonstracij na Roški zoper sojenje JBTZ na vojaškem sodišču? Takrat osrednja TV hiša ni adekvatno poročala o velikem ljudskem uporu. Po gesti LDS bi morali verjeti, da nas novi zakon pelje v sedemdeseta ali še bolj oddaljena svinčena leta???

A ne zdi se mi sporno protestirati zoper zakonski predlog in mu nasprotovati, tuja mi je apriorna demonizacija, ki postavi manihejski svet:

dobri Kocijančičev vs. slabi Simonitijev Svet. Katere posledica je, da so slabi na eni, dobri pa na drugi strani. In od tod slepota za vse, kar ne spada v ta okvir.

Najeklatantnejši primer cenzure je pretekli teden izpeljala ekipa ljubljanske županje Danice Simšič, ki je dosegla, da so morali organizatorji razstave ob 60-letnici zmage nad nacizmom umakniti plakat: Živel Stalin!

Ker političarki ni bilo po godu, da se obudi spomin, kako je slovenska partijska ideologija slavila sovjetskega voditelja Stalina.

Je tudi tokrat LDS protestirala zoper cenzuro zgodovinske razstave? Seveda, da ne, vendar je reč še bolj radikalna: noben izmed dnevnih medijev ni izpostavil nesprejemljivosti metode cenzuriranja, ki si ga je privoščila ljubljanska županja!!?

Zanimivo, v času vsesplošne medijske senzibilnosti do predloga zakona o RTVS se medijem ni zdelo vredno pogledati tja, kjer se cenzura ta hip zares dogaja.

Na svoj kongres se pripravlja vladajoča SDS, ki bo izvolila novega predsednika. Kandidat je en sam: dosedanji predsednik in premier Janez Janša. Nič nenavadnega, tudi Janez Drnovšek v času, ko je bil predsednik vlade, na kongresih LDS ni imel tekmecev. Pa vendar, ali ni to temeljni humus demokratičnosti, da same stranke prakticirajo tolerantni notranji spopad različnih vizij ali vsaj stilov vodenja?

Vzdušje brez alternativ je sicer najslabša dediščina Titove vladavine. Ko je funkcionar nekdanje zveze komunistov Janez Kocijančič v začetku devetdesetih postal prvi in doslej edini predsednik novonastalega Olimpijskega komiteja Slovenije, je bilo to vzeto kot nekaj povsem naravnega. Še več, vzniknilo je verovanje: kdo drug namesto njega bi bil sploh sposoben za to funkcijo?

Ko je leta 1918 nastala nova država Jugoslavija, niso iskali med politiki, zakaj za slovenskega člana olimpijskega komiteja je bil izvoljen inženir Stanko Bloudek. Mož, ki ni napravil kariere kot politični funkcionar, ampak kot konstruktor planiških skakalnic, kopališča Ilirija, kotalkališč, drsališč, graditelj teniških in nogometnih igrišč, celo skakalnice na Popovi Šapki.

In kdo je bil predsednik jugoslovanskega olimpijskega komiteja (JOK) po koncu druge vojne? - Celo Titov enopartijski režim se ni odločil za lojalnega aparatčika, ampak je na prvo mesto v (JOK) postavil športnega organizatorja in konstruktorja Stanka Bloudka. Ne zaman, leta 1948 je postal Bloudek član mednarodnega olimpijskega komiteja.

No pozna štirideseta leta so se obudila na proslavi šestdesetletnice osvoboditve na Orlah, ko je ljubljanska županja Danica Simšič obudila stare shizme, ko je posebej poudarila, da se kolaboracije ne more opravičevati. Na dan spomina na osvoboditev od okupatorja bi človek pričakoval pozitivno usmerjenost govora, ki bi poudarjal zlom nacizma in zmago osvobodilnega gibanja, in kajpak spontano veselje, da je konec zatiranja okupatorskega režima. A očitno je strategija socialnih demokratov, da nadaljujejo s partijsko govorico, ki je antikomunistično stran stigmatizirala. Ki kot aktualno politiko ponuja delitev na dobre Slovence in na kolaborante. Kot da bi poslušali Kardelja v mehki obliki!

Zato je prav blagohotno ugledati ministra za pravosodje, ko se ukvarja z aktualistično sedanjostjo, ko pripravlja ukrepe, s katerimi bo drastično znižal notarske tarife. Zakaj bi konec koncev notarski ceh koval bajne zaslužke na račun celotnega prebivalstva?

Problem, ki je bil vseskozi v zraku, ki pa ga vlade LDS niso niti opazile. Nova vlada se tu očitno uči na napakah predhodnih. V tem je smisel neprestanega menjavanja oblasti.