pamflet / Bernard Nežmah: Več zgodovine

Najbolj komični prizor so prikazovali posnetki slavja ob obletnici ustanovitve Kidričeve vlade iz Ajdovščine. Veljaki LDS Tone Rop, Jelko Kacin in Marko Pavliha so s partizanskimi čepicami še najbolj spominjali na Titove pionirje, ki se gredo v zrelih letih spet otroške bitke "Nemci in partizani". Tokrat med dobro LDS in slabo SDS.

V infantilnosti jim tudi SDS ni ostala dolžna, ko je s štoparico v roki protestirala pri nacionalki, da je bil posnetek z njene seje krajši kot s prireditve LDS. Ne da bi faktično ne imela prav, ampak vladni stranki ne pritiče jokava kalimerovska poza zaradi drobne nepravičnosti.

Samo slavje spomina na ustanovne Kidričeve ministre kot temelje slovenske države bi človek pričakoval kvečjemu v obliki tihe komorne seje, ki bi obudila način delovanja te vlade, ne pa samo poantirala njeno sicer sporno prvenstvenost.

Samo v prvih dveh mesecih njene vlade je na Slovenskem izginilo ne znano kam več kot 10.000 ljudi. Ali taki oblasti, ki revanšistično pobije za celo mesto svojih nekdanjih nasprotnikov, lahko rečemo vlada? Ali ni vlada pojem civilizacije, skrbi za red in zakonitost ne pa prosto pobijanje?

Seveda, ugovor je, da so vrnjene domobrance pobili posebni Titovi eskadroni smrti, toda v tem primeru je bila Kidričeva vlada le marionetna vlada. Da bi za ustanovitev marionetne oblasti prirejali tako bučne proslave???

Konec koncev tudi Pavelićeva NDH je bila formalno gledana prva moderna hrvaška država. A vsi udeleženci ajdovskega slavja bi se zgrozili, če bi slišali, da so se Zagrebu zgrinjale množice na proslavljanju ustanovitve NDH!

Od kod ta dvojna morala??

Nacizmov in komunizmov ne moremo primerjati! Se sliši kot prvi aksiom. Zakaj? Kaj je v tem nekorektnega in nesprejemljivega, če danes primerjamo dva režima, ki sta prakticirala poboje svojih nasprotnikov in njihovo sistematično preganjanje? Tudi če nista fenomena v vsem identična, imata najbrž skupno značilnost, da večina sodobnih Slovencev ne bi danes želela živeti ne pod enim ne pod drugim režimom.

Kaj pa gradi splošno predstavo zgodovine, ki pri nas ta dva fenomena diktatur tako radikalno razdružujeta?

Vsakoletni spominski rituali so šestdeset let obnavljali grozote hitlerjanske politike, vsakič znova vidimo trupla koncentracijskih taborišč. Koliko metrov filmskega traku, ki beleži stalinistične eksekucije, prizore iz gulagov ali streljanj v Kočevskem rogu smo imeli priložnost videti? Čisto 0.

Kot pravo čudo kdaj zaide (Discovery Channel) posnetek, kako ameriški vojaki s palicami udrihajo po sovjetskih vojnih ujetnikih, ki nočejo v tovorne vagone, ki peljejo proti Sovjetski zvezi. Stalin je namreč od zahodnih zaveznikov zahteval, da mu vrnejo preživele ruske vojake, ki so se med vojaškimi operacijami druge vojne predali nemškim silam. Njihova usoda je bila smrt ali v najboljšem dolgoletno kazensko delo v gulagih.

Medtem ko mediji na veliko pripovedujejo o zmagi, redko omenjajo konflikt med Američani in Sovjeti: kaj narediti z ujetimi nacisti? Sovjeti so se zavzemali za eksekucije, ameriški pravniki za sodni proces. Na začetku so bili za hladno postrelitev tudi Britanci, tako da je bila ustanovitev nuernberškega sodišča velika civilizacijska zmaga ameriških politikov in pravnikov.

Zgodovina je v resnici neverjetna laž. Pomislimo na slovenske ali jugoslovanske dneve upora zoper okupatorja. Milijoni smo jih jemali samoumevno: 27. april, 4. julij, ali pa 22. julij. Šlo je le za odtenke, kateri dogodek bi slavili. Toda, na delu je bila kolektivna amnezija, praktično nihče ni pomislil, zanesljivo pa ne izrekel v jugo tisku, da je začetek upora 6. april. Še več, zakaj je sploh pomembno postavljati hierarhijo med oblikami upora?

Ali mar Francozi kot državni praznik slavijo dan, ko je general de Gaulle objavil, da s svojimi enotami zunaj Francije vojaško deluje zoper nemške sile?

Značilnost komunističnega režima je pač, da nam je s svojim ideološkim aparatom vcepil resnice, v katere verjamemo še desetletja po njegovem koncu. Tako spontano, da nam sploh na misel ne pride, da bi podvomili v to, kar mislimo, da vemo. Pa tako enostavno je: mostova čez Dravo, ki so ju vrgli v zrak štajerski patrioti in prostovoljci kraljeve vojske, da bi ustavili nemško prodiranje v Maribor takoj ob začetku agresije. Ali nista materialni dokaz, da se je upor zoper okupatorja začel brez poziva komunistične partije?

Cinik bi kajpak pridodal, da je danes pač vseeno, ali verjamemo, da so upor začeli komunisti ali rojalisti.

Toda vzemimo parlamentarni spopad ob sprejemanju novega zakona o RTVS. Koalicija SDS ima očitno dovolj veliko večino, da predlagani zakon sprejme. Tudi na ravni argumentov lahko pokaže, da po novem zakonu v svetu RTVS ne bo politikov, medtem ko po starem so.

Pa vendar, priložnost je, da se Kidričevih in Titovih komunističnih vlad ne spomnimo samo po prvenstvu in antifašizmu, marveč tudi v njihovi politiki, ko so svoje načrte brezobzirno realizirale tudi za ceno trupel. In vzamemo za vrednoto, da v tako konfliktnih in pomembnih spopadih velja poiskati vsaj delni kompromis, da koalicija ne potolče opozicije na celi fronti.

Ali je v teh spopadih, ko nasprotni strani samo dodajata število razlogov za oz. proti, obstaja kakšen realen predlog kompromisa?

16 članov iz vrst uglednih osebnosti, ki jih predlagajo gledalci in poslušalci RTVS in organizacije civilne družbe, imenuje državni zbor. Poslanec LDS Pavle Gantar je v svoji diskusiji samokritično priznal, da je ta pod LDS deloval kot valjar, in res: teoretično lahko vladajoča koalicija izglasuje vseh 16 članov po svoji presoji.

Če za izvolitev zakon zahteva 2/3 večina, to vzpostavi atmosfero iskanja konsenza med koalicijo in opozicijo, skratka izbiro osebnosti, ki so sprejemljive za oba pola.