Pamflet / Bernard Nežmah: Stranka, ki išče vodjo

Drugi teden agonije LDS je podaljšal status quo. Novi sestanki čelnikov stranke, rezultat pa enak - molk. Celo slavno pismo odstopajočega tajnika Romana Jakiča še naprej ostaja misterij. Edino, kar je definitivno, so obrazi veljakov. Ko so teve kamere ujele predsednika Antona Ropa, je bil zaskrbljenega obraza, ko pa so se ustavile na predsedniku strankinega sveta Tonetu Anderliču, so prikazale izjemno zadovoljnega človeka. Eskalacija konflikta očitno godi Anderliču in greni Ropa. V zraku je torej vprašanje: ali Rop ostane ali pade? Se pravi, bitka za oblast v stranki.

Toda, od kod je ta spopad za strankin prestol videti tako nedolžno normalen?

Ali ni pred meseci potekal volilni kongres, na katerem so kongresniki odločno aklamirali ponovni mandat Antonu Ropu? Ali niso uradne volitve strankinega vrha najbolj demokratični način, kako postaneš predsednik stranke? Kandidat A in kandidat B, elektorji pa izberejo. Namesto da bi LDS odločila o svojem predsedniku po predvideni proceduri, se dogaja puč znotraj stranke. Izredne seje, odstopna pisma, izstopi iz svetniške skupine, dolge seje vrhovnega biroja za zaprtimi vrati. Kot da bi ne imeli pred seboj moderne stranke, ampak komunistično partijo, ki na tajanstvenih sejah odloča o kadrovskih zamenjavah na svojem vrhu, ki naslednjega jutra presenetijo javnost. Namesto javne, tajna politika.

Vprašanje, ki se postavlja samo po sebi: zakaj niso predsednika Ropa odstavili na zadnjem kongresu? Oziroma, kaj se je vmes zgodilo s prvakom LDS, da je naenkrat postal tako sporna figura?

Če pogledamo hladno: Anton Rop je stabilna figura, ki od poraza naprej vztraja pri isti drži ostrega kritika Janševe vlade. Je potemtakem vmes LDS spremenila svoja politična stališča? Nikakor, ne Rop ne LDS se nista spremenila niti za dlako.

Od kod potem potreba zamenjati vodjo? Če smo dobrohotni in ne rečemo, da gre za čisto borbo za oblast, je odgovor v strankini paniki. V skrbi, da ji pada priljubljenost, potegne meč, da bi obglavila vodjo in ga zamenjala z novim. Pač po principu iskanja grešnega kozla, ki mu naprtiš vso krivdo in sam ostaneš čistih rok.

Kaj pa počne stranka medtem, ko žaga svojega prvaka? Dvakrat je obstruirala sejo parlamenta. Prvič, ko je vladajoča koalicija v drugem branju hotela potrditi zakon o RTVS. In drugič, ko je poslanec SDS Pavle Rupar ob sprejemanju zakona o registraciji istospolnih brutalno žalil poslanko Majdo Širco.

Bizarno, ko sprejema koalicija okoli SDS mehko inačico progejevske zakonodaje, je liberalna demokracija bistveno bolj vneta kot tedaj, ko je imela oblast, a je ždela v ignoranci, čakajoč na konec svojega mandata. Če bi pred leti z drugačno politiko lahko bolj odločno spremenila zakonsko realnost za istospolne pare, je zdaj namesto akterja zgodovine postala tarča mačistične govorice nasilja.

Enaka zgodba pri zakonu o RTVS. Potem ko vladajoča koalicija ni hotela prisluhniti njeni osrednji zahtevi po spremenitvi pravil kadriranja v programski svet RTVS, bi pričakovali, da bo LDS tista, ki bo zbrala 30 poslanskih podpisov in zagrozila z referendumom.

Namesto nje pa se je dvignil v upor upokojenec Marjan Sedmak s svežnjem podpisov, ki napovedujejo referendumsko odločanje. Civilna pobuda torej. - ???

Gospod Sedmak je pred desetletjem in več delal kot novinar, dopisnik in časopisni urednik. Pravi zgled zainteresirane javnosti.

Toda, mož je bil za novinarja ektremno politično eksponiran. Leta 1998 je na listi Desusa kandidiral na lokalnih volitvah v Ljubljani, še prej, leta 1992 pa je bil globoko vmešan v politiko, ko je v propagandnem volilnem gradivu podprl Milana Kučana v tekmi za predsedniško palačo. A leta 1992 Marjan Sedmak ni bil samo novinar, bil je tudi predsednik društva slovenskih novinarjev. - Simbolni zgled neodvisnega novinarja, ali političnega navijača?

Danes Marjan Sedmak ni znan kot upokojenec, ampak kot član sveta RTVS. V njem zastopa upokojenske organizacije. Toda, gospod Sedmak se ni znašel v svetu le po volji upokojencev, je tako rekoč predestinirani član sveta nacionalke. Že sredi devetdesetih je bil v njenem svetu, tedaj po volji novinarskega društva. Vsekakor oseba z redko lastnostjo za visoke funkcije: glavni urednik "Republike", predsednik društva novinarjev, kandidat politične stranke na volitvah, danes pa spet predsednik, le da to pot društva ljubljanskih upokojencev. Kamorkoli pride, postane predsednik. Ko civilna združenja iščejo svojega člana za svet RTVS, vedno najdejo prav njega. Predsednik za vse čase, svetnik za vse čase.

A naš upokojenec Marjan Sedmak tokrat rešuje demokracijo. Ko brani demokratični način kadriranja "civilne družbe" v svet RTVS pred novim zakonom, ki bi demokracijo vrnil nazaj v trda osemdeseta leta!????

Primer Sedmak je sam po sebi najmočnejši argument za smiselnost Simonitijega zakona, ki odpravlja prav tovrstne politične jokerje, ki nastopajo pod imenom civilne družbe. Ko bi LDS s 30 poslanskimi podpisi zahtevala referendum, bi bila bolj kredibilna, tako pa se postavlja kvečjemu kot stranka, ki vodi politiko pod krinko civilne pobude.