pamflet / Bernard Nežmah: Korupcijske, vodne in politične ujme

Časnik Dnevnik je objavil šokantno vest o dogovarjanju Zorana Jankovića s Pivovarno Laško, po katerem naj bi pivovarna kupovala plastenke v podjetju VJJ, ki je v lasti Jankovićevega sina. Resda kot negacijo, v kateri je šef Mercatorja zanikal te trditve. K temu pa je časopis pripisal še dejstvo, da Mercator sodeluje s firmo Volos, ki je v tretjinski lasti Jureta Jankovića, sina njihovega direktorja. Volos - z enim zaposlenim - iz Srbije in Črne gore uvaža prehrambene izdelke, njegova posebnost pa je, da 90 % vseh svojih poslov, ki znašajo 312 milijonov, ustvari prav s prodajo Mercatorju. Skratka, Janković junior ima podjetje, ki praktično obstaja samo v navezi s podjetjem, ki ga vodi Janković senior.

V državi obstaja kajpak svoboda trgovanja, tako da reč ni sama po sebi neizbežno koruptivna. Toda Jankovićev Mercator je npr. znan po tem, da izredno trdo drži svoje dobavitelje, katerim cene znižuje na minimum. Počne enako s podjetjem Volos?

Vsekakor vprašanje, ki bi zanimalo delničarje, vsekakor tema, ki naj bi bila v agendi urada za varstvo konkurence, vsekakor nekaj, kar sodi v delokrog boja proti korupciji. Še zlasti, ker Mercator sodeluje tudi z Electo Inžiniring, v lasti Zorana Jankovića, se pravi s tvrdko, ki sodeluje pri gradnji Mercatorjevih centrov. Je ta morebiti privilegirana pred drugimi gradbenimi podjetji?

Serija dvomov, ki bi jih v pravni državi pregledala protikorupcijska institucija, ki bi bodisi potrdila, ali pa zavrnila domneve o milijonski koruptivnosti.

In res, v Sloveniji že kakšno leto deluje slavna protikorupcijska komisija, ki jo vodi Drago Kos. V minulem tednu je mož ujel v mrežo 97 občinskih svetnikov in podžupanov. Kaj je ta stotnija naredila? So si na račun političnih funkcij prigrebli desetine milijonov, so osnovali podjetja, ki imajo stomilijonske posle z občinskimi upravami in javnimi podjetji? Nak, borec proti korupciji jih ni ujel pri sami korupciji, temveč pri nespoštovanju pravila, po katerem morajo pisno navesti svoje premoženjsko stanje. In kaj z njimi? Nič, saj niso za svoje svetniško delo plačani.

Bolje, da niti ne pomislimo, kako bi protikorupcijski urad ravnal recimo čez leto, ko bi ugotovil, da si je kdo izmed malih funkcionarjev medtem kupil novo stanovanje? Nastala bi nerešljiva pravna uganka, kaj z njim? In potem bi ugotovili, da za tak primer pač ni predvidenih zakonskih postopkov.

Imamo očitno protikorupcijsko institucijo, ki ni namenjena preiskovanju velike korupcije po državi, ampak beleži zgolj sumljiva početja pri nižjih funkcionarjih.

Parlament je medtem sklenil ukiniti takšno komisijo, medtem ko je opozicijska LDS poskusila razpisati vsedržavni referendum, na katerem naj bi ljudstvo obranilo njeno krucialno funkcijo!???

Po podeželju je bila sicer v ospredju borba zoper hudournike in poplave, ki so ljudi spravljali v strah in obup, ko so pridrvele nad njihove domove in jih opustošile. Že leta so strokovnjaki za urejanje hudournikov opozarjali, da država namenja vse manj denarja obrambi proti vodnim ujmam. Tako, da je ta naravna nesreča postala dejansko politično vprašanje. Vladavina LDS je namenila pičel del budžeta za obrambo pred naraslimi vodami, ki jo je že pred stoletjem sistematično gradilo avstro-ogrsko cesarstvo.

Seveda obtoževanje koalicije, ki je že izgubila volitve, samo po sebi nima smisla. Zdaj nastopajo dejanja: minister Janez Podobnik napoveduje večji proračun za varstvo pred poplavljanjem. Bodo spremembe le kozmetične ali substancialne?

Ujma okoli menjavanje zakona o RTVS povzroča nenavadne učinke. Poslanka LDS Majda Širca postaja pesnica, ko iz tedna v teden prinaša nove metafore zla. "Če na referendumu zmaga novi zakon, bo Kalinov kipec fantka s piščalko postal marioneta in se bo zlomil."

Po drugi strani pa je fronta, ki nasprotuje parlamentarnemu izboru članov sveta nacionalke iz vrst nepolitikov in uglednih osebnosti, vključila v spopad še poljskega medijskega strokovnjaka pri Svetu Evrope gospoda Karola Jakubowitza, ki javlja, da je pripravljen izdelati ekspertno mnenje, ki bo dokazalo, da je stari svet "civilne družbe" boljši varuh demokratičnosti od novega.

Priznam, da vidim parodijo, ko poslušam sicer uglednega poslanca SD Mirana Potrča, ko vehementno brani svobodo medijev s sklicevanjem na gospoda Jakubowitza.

V letih 1987-88, ko je tedanja oblast nonšalantno zaplenjala Mladino, Tribuno in Katedro, ko desettisočglavih demonstracij na Roški zoper sojenje zoper četverico, nacionalna televizija sploh ni prenašala, je bil gospod Potrč predsednik slovenske skupščine. Takrat ni pozival k svobodi medijev, v deželo ni vabil funkcionarjev Sveta Evrope, da bi medijem pomagali pri svobodi izražanja.

To sicer ni argument, da bi danes odklanjali njegovo pomoč, toda dejstvo je, da smo si svobodo govora izborili posamezni novinarji, uredniki in mediji sami, brez pomoči evropskih institucij in proti volji tedanje slovenske partije.

Enako velja danes in bo veljalo jutri: garant medijske svobode ni LDS ali SD niti ne SDS ali NSi še manj Jakubowitz, ampak sami novinarji in žurnalisti.

Kakšna je profesionalna avtonomnost tv-novinarstva, če bi bila odvisna le od dobre volje ali pomoči politikov?