Med javnim mnenjem in pravno državo

Vlada je odslovila Politbarometer, češ da varčuje z denarjem. Opozicija in seveda vodstvo te javnomnenjske institucije, ki meri politično priljubljenost, reč interpretirata, kot da gre za politično maščevanje zaradi zadnjih izidov, v katerih je Politbarometer objavil doslej najnižji odstotek priljubljenosti Janševe vlade.

Toda, kaj je pravzaprav funkcija javnomnenjskih anket? - Da s telefonskimi anketami sprotno ocenjujejo delo vlade in s tem posredno napovedujejo, kakšen bi bil trenutno volilni rezultat.

Vendar pravi problem nastane, kadar različne javnomnenjske agencije objavijo različne rezultate. Kateri bolj verjeti? A še bolj problematičen je incestni odnos, da vlada plačuje javnomnenjsko anketo o sami sebi.

Sedaj bi marsikdo ugovarjal, češ da so agencije za javnomnenjske ankete profesionalno avtonomne, četudi jih kdaj najame vlada. Pa vendar, zakaj je bil dolgoletni vodja Politbarometra Niko Toš eden ustanovnih članov Foruma 21, direktor Ninamedije Nikola Damjanić pa vedno blizu LDS, ki ga redno postavlja kot svojega kandidata v nadzorne svete RTV SLO. Ne da bi trdili, da te relacije apriori diskreditirajo delo njunih agencij, toda očitno je, da sta vodji dveh velikih agencij občutila potrebo biti blizu eni izmed političnih opcij. Naključje ali logika posla?

Odgovor je pravzaprav irelevanten, podobnosti bi lahko iskali tudi na drugi politični strani, a dejstvo je, da obstajajo različne javnomnenjske raziskave, ki pa niso identične med seboj. In da vsaka zase trdi, da je korektna in najbolj natančna. Tako lahko rečemo: popularnost vlade po anketi revije Mag, po Dnevniku, po Večeru, po Delu, po POP TV et simile. Agencije so pač enake med enakimi, razen doslej Politbarometra, ki so mu dajale vlade s svojim neposrednim plačevanjem status Biblije. Mediji so namreč poleg svojih raziskav posebej svečano razglasili vsakomesečno poročilo Politbarometra, ki je imel v televizijskih hišah status objektivne vremenske napovedi.

A s čim si je priboril tak privilegij? Je mar znan, da je najbolj natančno napovedoval volilne izide? Nasprotno, konec septembra 2002 je tedanji vodja Politbarometra Niko Toš razglasil, da njihovi rezultati merijo 28 % podporo LDS, 21 SDS, 10 ZLSD, 9 SMS ... Čez slaba dva tedna pa so volilni rezultati pokazali nad 30 % zmago SDS, medtem ko se SMS stranka mladih sploh ni uvrstila v parlament. Rezultati drugih agencij so bili takrat občutno bližje volilnemu izidu.

Ergo, izjemen status Politbarometra ni izhajal iz preverljivega dejstva, da je natančnejši od drugih agencij, ampak iz statusa ekskluzivnega vladnega javnomnenjskega servisa.

Potem ko je državni svet z vetom zavrnil novelo zakona o trgovinah "na Gospodov dan", kani vladajoča poslanska koalicija znova uzakoniti zakon, ki bo razširil pravico odprtih trgovin na širno množico izjem. - Zakaj? Čemu to nespoštovanje referendumskega izida, ki ni ničesar pripovedoval o trgovinicah v trških in mestnih jedrih, na romarskih poteh in vrag vedi kje?

Poslanska večina pač posluša javno mnenje, ki naj bi nasprotovalo omejevanju nedeljskih nakupov.

Znova ima ad hoc izmerjena temperatura volje ljudstva prednost pred zakonsko priznanim izidom referenduma. Pri čemer je še posebej perverzno, ko poslanci v imenu katolicizma branijo nedeljah odprte trgovinice z božjimi spominki na Brezjah, medtem ko moralni teolog in profesor na Teološki fakulteti Ivan Štuhec hladno zapiše, da ne vidi nobene potrebe, da bi morale biti ob nedeljah odprte prodajalne z verskim kičom!

Če bodo poslanci koalicije znova izigrali referendumski odgovor, lahko pričakujemo gromovit glas Franca Pukšiča, da Slovenija ni pravna država!!! V pravni državi bi kajpak pričakovali, da se lahko šele eno leto po izkušnji nedelje kot prostega dne znova razpiše referendum, na katerem se volilci na novo odločijo, kako postopati z nedeljskimi trgovinami.

Tu je presenetila stranka AS z neverjetno lucidnim predlogom, da bi v državi določili dan, na katerega bi vsako leto izpeljali uspešno sklicane referendume.

A iracionalnost se loteva tudi gospoda Jožefa Jerovška, enega prvakov SDS, ko je na parlamentarni komisiji razpredal o profesorju in publicistu dr. Vladu Miheljaku, da je propagandist LDS in da je konvertit, ker je bil poprej v mladosti ministrant. Resnici v veselje velja dodati, da je obenem Miheljaka ocenil kot dobrega misleca, se mu pa zdi sporen kot član programskega sveta nacionalke.

Pri Zevsu! Če ima LDS pravico, da po svoji izbiri predlaga kandidata v ta svet, je popolnoma deplasirano tarnati, da Miheljak kot publicist sistematično izpostavlja negativne poteze koalicije okoli SDS!!!

Še zlasti, če pomislimo, da državni zbor razpreda o spornem moralno-političnem liku političnega analitika, za govornico pa ne pomnim, da bi slišali konkretno kritiko o nedelovanju države. Če pomislimo, da je razvpito zabavišče "Lipa" dolga leta delovalo protizakonito, da je lastnik že od začetka dolžan velike denarje mojstrom, ki so mu zgradili hišo zabave, državne inšpekcije, medvoški župan in sodniki na ljubljanskem sodišču pa so kot nemočne ovčice čakali na božji čudež, ki bi jih odrešil vsega hudega.

Vsak mesec imajo poslanci pravico postaviti nekaj direktnih vprašanj premieru. A v minulih letih so se oglašali o visokopolitičnih temah, o brutalni odstavitvi direktorja Jankovića, nihče pa ni zastavil konkretnega vprašanja: zakaj inšpekcijske službe ne zapečatijo zabavišča, ki dolga leta deluje protizakonito, v bolečino vaški soseski in v posmeh pravni državi?

V svoji vlogi čuvajev demokracije pa se niso izkazali niti mediji, ki tankočutno spremljajo pravne bravure, s katerimi se donedavni predsednik ljubljanskega sodišča Aleš Zalar bori za svojo pravico, da je vsakič znova postavljen za predsednika, nikoli pa niso torpedirali istega sodnika Zalarja s primeri, ko na njegovem sodišču sodijo po principu ad calendas graecas.