Iraška mrzlica

Glavna okupacija medijev, še posebej televizijskih hiš, je bila zgodba o pošiljanju vojaških inštruktorjev v Irak. Nacionalka je ponudila oddajo, v katero je povabila obrambnega ministra Karla Erjavca in predsednika parlamentarnega odbora Jožefa Jerovška na eni in bivšega premiera Antona Ropa ter poslanca SD Aurelia Jurija na drugi strani. Toda bolj ko je oddaja tekla, bolj se je televizija spreminjala v politični ring. Politiki so tako vehementno polemizirali drug z drugim, da voditelj Igor Jurič sploh ni prišel do besede. Nihče izmed gostov ga ni poslušal, ampak so si skakali v besedo, si oponirali in spodbijali drug drugega. Še več, politiki novinarja sploh opazili niso. Največ, kar mu je uspelo, je bila napoved, da je konec oddaje. Televizija se je spremenila v podaljšek parlamentarnega odra, v rezervni teren skupščinske dvorane.

Problem seveda ni bil novinar Jurič, njegovo usodo bi ponovil praktično kdorkoli, ki bi se v danem trenutku znašel v vlogi voditelja, ki sedi na kramljaškem stolu postavljenem v volčji brlog. Vsebino soočenja so namreč diktirali politiki: minister Erjavec z dokumenti, ki so dokazovali, da je premierske pogovore o napotitvi vojakov v Irak začel že prejšnji premier Rop, slednji s poudarjanjem dejstva, da se je on samo pogovarjal, da je Janševa vlada ta, ki je izdala dekret o slovenskem vojaškem sodelovanju v Iraku.

Podobna zgodba se je dva dni kasneje zavrtela v Slakovih Trenjih: skoraj dve uri so politiki, publicisti in analitiki premlevali eno in isto zgodbo: ali je prav ali ne, da odidejo slovenski vojaki v Irak.

Obe televizijski hiši sta našli svoj smisel v tem, da sta se spremenili v bojno polje spopada med vladnimi in opozicijskimi idejami.

Pri Zevsu: ali je posojanje studija politikom osrednja funkcija novinarstva?

Kaj so medijske hiše doslej sporočile gledalcem o Iraku? - Povzemajoč svetovne agencije redno javljajo, če kje poči bomba in naštejejo število mrtvih, kdaj povzamejo kakšen posnetek tuje televizijske hiše, ki prikazuje bežen utrinek ponavadi po eksploziji. To je vse, kar zvemo v Iraku, če gledamo nacionalne televizije.

A kaj bi bilo najbolj naravno, če ne imeti svojega dopisnika v Iraku? Ki bi izčrpno in poglobljeno poročal o dilemah tamkajšnjega prebivalstva. Smo imeli kdaj priložnost spremljati oddajo, ki bi segla prek terorizma in bi v njej poročevalec poskušal v pogovoru z domačini pojasniti, kakšni konflikti so med šiiti, suniti in Kurdi ter kako jih rešujejo oziroma zaostrujejo? Namesto tega pa poslušamo teve goste, ki izvedensko pripovedujejo, kaj so prebrali na spletnih straneh.

Domači mediji kot da prvenstveno pokrivajo gibanje domačih politikov. Komaj da je predsednik Drnovšek iz Ljubljane priletel v New York, že so mu slovenski dopisniki molili mikrofone, da jih ažurno obvesti, kakšno je njegovo zdravje. Popolni provincializem, ki se besno ukvarja sam s seboj.

Toda, dogodila se je izjema - pred drugim napadom na Irakom, ko so mediji dnevno prenašali govorna poročanja, kaj je dogaja v Bagdadu. Vendar pa jih s kriznega žarišča niso emitirali profesionalni reporterji, marveč sociologinja Marta Gregorač in pisatelj Andrej Morovič, člana skupine Živi ščit. Odveč je omeniti, da jima Društvo novinarjev ni podelilo nagrade za ažurne reporterske podvige.

Factum brutum je, da slovenskih medijev avtonomni žurnalizem, ki bi sam oskrboval publiko s slikami in informaciji iz Iraka, ne zanima. O Iraku izvzemši, da tam podstavljajo bombe, ne zvemo nič. Je problem v ignoranci novinarjev? Nak, vzrok je banalen: slovenski mediji niso pripravljeni plačati spodobnih honorarjev, ki jih takšno delo zahteva. Pač pa so pripravljeni nameniti ure in ure svojih sporedov ter plahte svojih strani kvazi morali o pacifizmu. Še več, v osrednje oddaje pride celo tiskovna konferenca župana malega mesteca, ki vehementno napove, da je on proti pošiljanju vojakov v Irak.

Pri Aresu, kakšen faktor pa je ta gospod, da mu v vsesplošnem bombardiranju z aktualno iraško mrzlico namenjajo še posebej ekskluzivno pozornost, da stoprvič ponovi že slišano misel?

Sedanji medijski angažma je sicer povsem nedosleden. Zakaj se ni ista polemika razplamtela ob odhodu vojakov v Afganistan? Pa je reč identična. Slovenski vojaki tako v Iraku kot v Afganistanu sodelujejo v izvorno ameriškem političnem projektu, ne v eni ne v drugi državi ne razumejo domačinov, saj ne poznajo ne arabščine ne perzijščine ne jezika paštu, Al Kaida pa je locirana v obeh deželah. - ???

Sama iraška mrzlica ima sicer napačno usmeritev. Zakaj prejšnji premier Rop ni decidirano rekel svojim evropskim sogovornikom, da slovenskih vojakov v nobeni obliki v Iraku ne bo? Ni se jim hotel zameriti s trdnim NE in je zato vodil strategijo izmotavanje v nedogled. Kar s stališča rizika življenj niti ni slabo.

Toda ta princip je histeričen, zakaj sodelovanje v NATU ne pomeni, da si najel vojaško organizacijo za obrambo države, ne da bi se podrejal skupni politiki. Če torej opozicijska politika želi gojiti politiko vojaškega nevmešavanja in splošne nevtralnosti, bi pač pričakovali, da bo napovedala začetek postopka izstopa iz NATA.