pamflet / Bernard Nežmah: Čar porazov

Državni predsednik je po dolgem času presenetil z molkom. Če je v preteklosti ravnal po Miheljakovem aksiomu, da trikrat premisli, preden enkrat nič ne reče, je novi Drnovšek trikrat glasno napovedal sestanek sudanskih frakcij, ki ga potem ni bilo.

Zadnjič pa je na teve vprašanje o njegovem gibanju odvrnil, da o tem ne bo govoril s predsedniškega položaja, pač upoštevaje kritike, da zlorablja predsedniški položaj, ko na tiskovnih konferencah in v predsedniški palači promovira Gibanje za pravičnost in razvoj.

Za novega Drnovška neverjetna gesta samoomejitve. Ki pa ni edina. Potem ko je pred tedni lahkotno napovedoval, kako bo sodeloval z gibanjem na lokalnih volitvah, zdaj o tem molči.

Kdo bi v tem videl kolaps po seriji porazov in blamaž, ki jih je pravkar doživel. Zavrnitev njegovega predloga mejne rešitve s Hrvaško, pomilostitev igralniškega barona Danila Kovačiča, javno distanco politikov Afriške unije od njegovega mirovnega posredovanja v Sudanu, medijsko in pravniško osuplost nad monarhističnim odstavljanjem sodelavcev.

Toda navzlic trpkemu nizu neuspehov mu je priznati izjemen rezultat v zbiranju humanitarne pomoči za Darfur. V nekaj dneh so zbrali 42 milijonov tolarjev (30 vlada + 12 državljani ter podjetja), kar je fascinantna številka. Sploh, če upoštevamo, da brez njegovega angažmaja o lakoti v Sudanu v Sloveniji mediji ne bi govorili, kaj šele, da bi kdo zbiral humanitarne prispevke!!!!!

Spravni položaj je začel prakticirati celo premier Janez Janša. Če ponudbo partnerstva za razvoj opoziciji lahko interpretiramo tudi kot premišljeno taktično potezo, je Drnovškov NE vojaški paradi sprejel dobrohotno in umaknil prvotni plan, potem pa se čez nekaj dni opravičil še za izbruh ministra Janeza Drobniča zoper novinarko nacionalke.

Medtem ko je za nervozni zamah proti novinarkini roki minister plačal s splošno javno obsodbo, je poslanec Zmago Jelinčič prišel brez resnih prask iz pogovora za TV Papriko, v katerem je prostodušno razkladal, kako bi morali pedofilom odrezati tisto spodaj, jim sekati roke in podobne praktike šerijatskega prava.

Nobene vstaje Društva novinarjev, od nikoder javnega tožilca in nobenega sporočila oglaševalcev, da v takšnem mediju, ki napeljuje na fizično nasilje ne bodo več oglaševali. Le jeza ombudsmana in nekaj komentarjev.

Jelinčič je sicer politik, ki je znan po razvpitem pozivu na shodu v Medvodah, da bi morali domobrance pobiti kot golazen, a se je takrat teve posnetek lokalne televizije čudežno izgubil. Njegova poslanska skupina pa po napisu izbrisanim: pridite na ples, igral vam bo Zmago na puškomitraljez. V obeh primerih mu je zapretila roka pravice in mož se je hitro spravil v varno distanco in odtlej o teh temah govori v nemilitantnih besedah.

Sama tema kaznovanja pedofilov je legitimna topika, pravzaprav je politično sprejemljivo, da bi v parlamentu njegova stranka zahtevala veliko strožjo kazenske sankcije. Vendar v okviru države in ustavnih načel, ko se predlagane zakone argumentira ter jih potem zavrne ali sprejme. Govorjenje, kako bi on vzel pravico v roke in ljudem rezal ..., je grozljivi primer kršenja 63. člena ustave, ki prepoveduje spodbujanje k sovraštvu in nasilju. V civilizaciji je vendar pravosodje to, ki kaznuje kriminalna dejanja pedofilov, ne pa samopašni šerif a la Judge Roy Bean v podobi Zmaga Jelinčiča, ki bi po logiki divjega zahoda jemal pravico v svoje roke!????

Pravosodje se sicer pravkar ukvarja samo s seboj. Del sodnikov je napovedal tiho stavko in zahteval odstop pravosodnega ministra, kar je čisti paradoks. Potem ko je minister Lovro Šturm po pogovoru s predsednikom Vrhovnega sodišča Francem Testenom napovedal, da bosta obe strani sprejeli izid, ki ga bo v konfliktu prinesla sodba Ustavnega sodišča, sodniki ne priznavajo pravne rešitve, ampak se obnašajo kot stanovski lobi!??

V situaciji, ko je vlada z zakonom znižala plače sebi, poslancem in vsem funkcionarjem, vštevši sodnike, je minister Šturm izvzel maso za sodniške plače iz pravila absolutnega znižanja. Vendar pa ni sporočil, da bo v pravosodju vse po starem, zakaj uvedel je pravilo, da bi bolj delovno učinkovite sodnike plačeval bolje, manj učinkovite pa nekaj slabše.

Sama izvedba ideje, kako bi spodbudil zmanjšanje sodnih zaostankov, je formalno gledano resda nedosledna. Kaj če bi novi sistem nagrajevanja povzročil, da bodo vsi sodniki povečali delavno vnemo? On pa ima omejeno malho denarja, saj vnaprej računa, da nekateri ne bodo dosegali "norme"???

Kakorkoli že, uspešnost projekta Lukenda, ki naj drastično zmanjša sodne zaostanke, zahteva kooperativnost sodnikov. Še tako dobra zamisel ministra ne bo štela, če mu ne uspe najti sozvočja z delilci pravice. Za državljane je občutno boljši kompromis kot morebitna ministrova zmaga nad nezadovoljnim sodniškim lobijem.

Kot velika novinarska zmaga se sicer kaže opravičevanje ministra Drobniča, njegove stranke in premiera. Toda stanovsko samozadovoljstvo ne seže do samorefleksije? Zmaga je nagradila princip drznosti in neskrupuloznega vztrajanja z neprijetnimi vprašanji pred politiki. Šlo je za pravico do vprašanja: ali vas bo premier odstavil?

Toda v istem tednu nismo opazili teve novinarjev, ki bi v enaki vnemi lovili predsednika države in ga spraševali, s kakšnimi razlogi je odpustil zadnjo trojico sodelavcev v predsedniškem uradu? Kako močan bi bil posnetek, ko bi državnemu predsedniku molili pred nos mikrofon in mu na njegovo nejevoljno zavračanje znova in znova zastavljali isto vprašanje.

Premier je navsezadnje odgovoril, da ministra zaenkrat ne misli menjati, predsednik pa državljanom še ni pojasnil zadnjega principa serijskega odpuščanja.