Slobo v Sloveniji

Za žrtve vojn v Bosni, na Hrvaškem in na Kosovu je vsekakor "butcher", Srbi imajo do njega ambivalenten odnos, kakšno vlogo pa je imel v Sloveniji?

V zunanjepolitični oddaji na nacionalki je bivši predsednik Milan Kučan pripovedoval, da sta bila politična nasprotnika. Kar pa je kazil sočasni posnetek partijskega srečanja, na katerem sta v prvi vrsti stala resna Milošević in Kučan, predsednika srbske in slovenske zveze komunistov, potem pa se je Slobodan nagnil in Milanu nekaj šepnil na uho: počasi, a neustavljivo, se je potem slednjemu obraz razlezel v nasmeh. Škoda, da novinarka gosta ni vprašala, kaj mu je takrat povedal Milošević.

Seveda so bili to drugačni časi, slovenski partijski voditelji so se prijateljsko družili v Beogradu z drugimi jugoslovanskimi komunisti, medtem ko se s slovensko opozicijo sploh niso pogovarjali. Kako bi se, ko stranke niso bile dovoljene, ko sta sodstvo in tožilstvo vršila cenzuro nad mediji? Kdaj pa kdaj se je v Sloveniji sicer znašel politični emigrant prof. Ljubo Sirc, ko je iz Škotske prišel na obisk v Slovenijo. Toda zgodovina ne pomni televizijskega posnetka, na katerem bi kramljala gospoda Sirc in Kučan.

Tedanje pravilo je pač bilo, da se slovenski voditelji pogovarjajo o usodi in politiki s hrvaškimi in srbskimi partijskimi kolegi, ne pa s slovenskimi političnimi nasprotniki. Krog, ki je odločal o gospodarskem, vojaškem in političnem razvoju Jugoslavije, je bil najvišji vrh jugokomunistov. Preprosto povedano, takratnim čelnikom v Sloveniji je bilo bolj pomembno, kaj si o njihovih dejanjih mislijo partijski tovariši v Beogradu kot izrinjeni in utišani slovenski oporečniki. Politična matrica ni bilo iskanje vseslovenskega konsenza ampak graditev skupne platforme v vrhu jugoslovanskih komunistov.

Leta 1991 ob razglasitvi slovenske državnosti so bile stvari postavljene že diametralno. Tako nekdanji oporečnik in vodja zmagovite koalicije Demos Jože Pučnik kot bivši partijski prvak in takrat slovenski predsednik Milan Kučan sta bila zdaj sorodnih misli, medtem ko sta bila nekdanja partijska tovariša Kučan in Milošević na različnih političnih bregovih.

Kaj je povzročilo to krucialno zbližanje med slovensko partijo in opozicijo, ki je privedlo do neodvisnosti Slovenije?

Še januarja 1990 je bil v Beogradu kongres zveze komunistov, ki je poskušal najti skupno platformo vseh jugoslovanskih komunistov. Ker je Miloševićeva linija z glasovalno večino vsilila svoje nekompromisno stališče, so slovenski komunisti protestno zapustili kongres. Toda odšli so poklapani, z neodločnimi koraki, ki so kazali, kako težko jim je zapustiti zvezo s starimi partijskimi tovariši, nekatere so kamere ujele celo s solzami v očeh.

Odtlej niso televizije nikoli več posnele političnih razhajanj v slovenski skupščini, po katerih bi ena izmed političnih strank s solzami sprejela odločitve zmagovite glasovalne večine.

Vez med komunisti jugoslovanskih dežel je bila hudičevo čvrsta. Kako, da je sploh lahko počila?

Že ob usodnem sojenju proti četverici 1988 je bil zastavek transparenten: jugoslovanska vojska je ob asistenci slovenske policije zaprla Janeza Janšo, potem pa spravila za zapahe še častnika Ivana Borštnerja, urednika Davida Tasića in prignala na sodišče odg. urednika Mladine Francija Zavrla. Tu ni bilo dileme: militantni vojaški škorenj proti pravici do svobode govora. Toda slovenska partija je dolgo molčala in motovilila.

Še več, na začetku je prek medijev poskušala zadevo celo zabrisati. Večerno Delo je na usodni dan javilo v drobni vesti, da je vojska aretirala Janeza Janšo. Ko pa se je ponoči iz Beograda vrnil z zvezne seje njegov glavni urednik, je za jutranjo izdajo umaknil najbolj udarno vest!?? Tudi nacionalna televizija zlepa ni prišla s kamerami na Roško, da bi posnela množične proteste.

Celo v tako prelomnih trenutkih je bilo za slovensko partijsko nomenklaturo pomembneje imeti dobre odnose z jugoslovanskim partijskim vrhom. Ta trenutek ni bil dovolj kričeč, da bi slovenski komunisti protestno izstopili iz vsejugoslovanske partijske organizacije. Vest, da se je vodja odbora za človekove pravice Igor Bavčar na skrivaj sestajal s predsednikom Slovenije Janezom Stanovnikom, je bila senzacija. Medtem ko so bili stalni stiki med slovenskimi in jugokomunisti običajna forma druženja.

Še na največjo manifestacijo velikosrbskega šovinizma, kot je bila spektakularna proslava ob 600-letnici kosovske bitke na Gazimestanu, sta vdano priromala Janez Drnovšek in Janez Stanovnik, v funkciji jugoslovanskega in slovenskega predsednika.

Zakaj, če ne v znak dobre volje, ki naj ohrani tovariško atmosfero med slovenskimi in srbskimi komunisti?

Kaj je bilo torej tista nevralgična točka, ki je dokončno razrezala popkovino med Kučanovimi in Miloševićevimi fanti?

Usodno je postalo, ko zveza jugoslovanskih komunistov ni več delovala kot kraj, kjer bi prijateljskem krogu reševali politične probleme in družno iskali skupna stališča. Evidenten velikosrbski nacionalizem sam po sebi ni bil usoden, dokler se Milošević najprej ni uprl, da bi bil kot srbski voditelj poslušen jugoslovanskemu partijskemu vrhu, potem pa znotraj CK ZKJ

temeljito spremenil pravila igre. Iz partije, kjer tovariši v imenu komunistične ideje iščejo skupne poglede, je naredil instrument, s katerim bi si podredil druge republiške partijske voditelje. Načelo enakosti in tovarištva med komunisti je zamenjal s principom svoje nadvlade.

Šele tedaj, ko srbski vožd slovenskih partijcev ni več jemal kot enakovrednih sogovornikov, ko v kreiranju politike ni več iskal splošnega konsenza, jih je primoral v odhod iz Beograda. In tako so za glavne politične sogovornike naposled sprejeli slovensko opozicijo.

Skratka, prav Miloševićev cezarizem je bil boter formiranja slovenske družbe kot političnega dialoga med slovenskimi političnimi opcijami.