pamflet / Bernard Nežmah: Bolečine razgaljene intime

Širne polemike in ogorčenja nad pisateljem Guentherjem Grassom (GG), ki je razkril, da je bil med drugo vojno vojak SS, so kuriozum za Slovenijo. Nemške kritike, kako je Grass skrival svojo pripadnost nacističnim SS enotam, so na Slovenskem nedojemljive. Ne, da Slovenci ne bi mogli razumeti Nemcev, ampak v tem, da sami te moralne strogosti ne poznajo.

Ko sta policija in tožilstva ovadila nekdanjega partizana in partijskega voditelja Mitjo Ribičiča za zločin nad več kot ducatom izginulih zapornikov, ki jih je sam kot major OZNE zasliševal, so se porajala le dileme pravne korektnosti. Kako, da je Ribičič o obtožbi izvedel iz časopisov, in da v zadevi dokazi nimajo čvrste teže.

Postransko je bilo vprašanje, ali je Ribičič vedel, da so osumljeni, ki jih je pred tem tedne zasliševal, nenadoma izginili, ne da bi dočakali sodni proces. In še bolj neopazno spraševanje, kdaj je major Ribičič izvedel, da so njegovi osumljenci izpuhteli in kaj je storil, da bi zvedel o njihovi usodi. Ali je nekega dne preprosto prišel v službo in se ni več vprašal, kje je končala množica ljudi, ki jih je še včeraj zasliševal?

Zločin iz časov partijske vladavine, ki je povsem poteptala človekove pravice in pravno državo, se je zvedel na hiperkorektnost pravnega postopka zoper majorja Mitjo.

Tudi Društvo slovenskih novinarjev se je ob oprostitvi osumljenih napada na novinarja Petka skrilo pod pravno korektnost. Še več, pravi, da odločitev sodišča spoštuje in da je v interesu društva, da na sodišče ne pade senca dvoma o pravičnosti odločitve. -!??????

Zakaj se društvo sploh oglaša? V pravni državi je ja jasno, da odločitve sodišč spoštujemo, četudi se z njimi ne strinjamo. Zakaj pa bi bilo v interesu društva, da na sodišče ne pade senca dvoma? Kaj če je sodišče ravnalo pristransko? Dosedanji komentarji izpostavljajo problematičnost policijskega postopka, ki da je pripeljalo do oprostilne sodbe. Toda, zakaj za vraga bi ne smeli pretehtati samega sodnega postopka? Zakaj bi ne imeli miselne pravice do analize sodniškega dela, še zlasti v največji travmi slovenskega novinarstva? Od društva bi pričakovali, da če že čuti potrebo, da se o sojenju izreče, da napove kritično pravno analizo sojenja!

O zadevi Grass so se sicer izrekli številni pisatelji in bivši disidenti, ki ga zvečine podpirajo. Toda reč le ni tako banalna. O nekdanjem avstrijskem predsedniku in predsedniku OZN Kurtu Waldheimu se je za časa njegovega predsedovanja Avstriji razkrilo, da je bil med vojno aktivni vojak v nacističnih četah. Nobenega zločina mu niso dokazali, toda kot predsednik praktično ni mogel več zapustiti domovine, saj ga nikjer niso več hoteli sprejeti z državniškimi častmi. In kaj danes pišejo o njem leksikoni? Der Knaur, potem ko na hitro navede njegove politične funkcije, na dolgo zaključi: "Kompromitiran zaradi svojih dejanj v nacističnem obdobju." Grass med vojno resda ni imel častniških funkcij kot Waldheim, toda značilnost nemške denacifikacije je bila, da so se pristaši nacizma javno pokesali in obžalovali svoje sodelovanje. Pa četudi je bilo še tako majhno. Grass kot moralna avtoriteta pa je sam skril svoj delček temne zgodovine in bičal nacizem nasploh.

Ko bi šlo za malega nemškega upokojenega uradnika, bi stvar ne dobila tako globalnih dimenzij, toda tako velika osebnost, kot je GG, se ne more izmuzniti spraševanju o moralnih dilemah.

Drugače kot na Slovenskem, kjer je politik Lojze Peterle v protiofenzivi zoper zdravnika Tineta Velikonjo, ko poziva tožilstvo in državo, da ukrepata in ga zaščitita.

Tudi Peterle je velik politik, bil je prvi premier samostojne Slovenije, ki je drzno, a razumno vodil državo v osamosvojitev od Jugoslavije. Toda stokanje nad javnim razgaljenjem njegovega zdravstvenega stanja je licemersko, sploh v situaciji, ko med vrsticami nakazuje, da zna kandidirati za predsedniški položaj leta 2007.

V demokraciji ima kajpak vsakdo pravico, da je izvoljen, naj si je invalid, srčni bolnik, ali pa se bori z rakom. Kar je ključno, je, da to volilci vedo, da pred njimi te intime ne skriva. Lojze Peterle ima veliko argumentov in veliko adutov pri morebitni predsedniški kandidaturi, toda namesto jadikovanja, kaj o njem piše najbolj razvpita "obskurna" revija, bi lahko postregel z objavo svojega zdravstvenega stanja s strani onkologov. Šele takrat bi bil kredibilen v besedah, da je premagal raka.

Navsezadnje, kaj je v drugem času, ko so namesto demokracije cvetele diktature, napravil kitajski voditelj Mao Ce Tung, ko so se širili glasovi o njegovi nemoči? Je dal poiskati in zapreti vse, ki so kdaj črhnili o njegovi intimi zdravja? To je kot diktator seveda napravil po tihem, toda celo v samopašni nedemokratični dobi je storil še nekaj več. Pred očmi množice je sedemdesetletni starček skočil v Rumeno reko in jo preplaval!

GG, je priznati, je sam razkril svojo intimo iz časov nacizma. Tudi okoli sebe ima številne intelektualce, ki ga podpirajo: od Salmana Rushdieja do Adama Michnika. A mednje je vskočil celo slovenski pesnik in politik Ciril Zlobec, ko je povedal, da mu tega ne zameri.

Kaj bi mu. Mladi Ciril Zlobec je poleti 1945 pisal pesmice v čast Josipu Brozu-Titu: "Oh dolgo, dolgo smo čakali, da kralj Matjaž se prebudi in nad sovraga da navali in razpodi na vse strani. In vstal je kralj Matjaž - naš TITO, ki v boj se prvi je podal in s svojo vojsko zmagovito od nas sovraga je pregnal."

GG je služil pod Hitlerjem, ni pa mu posvetil slavilne ode. A na Slovenskem slavljenje zločinskega režima nikoli ni postalo moralno sporno. Konec koncev tudi Titova intima je bila tabu. Ko je sredi druge vojne prišla iz zagrebških ustaških zaporov v partizane Hertha Haas, žena Josipa Broza, jo je zadel šok. V času, ko so se ljudje v borbi zoper okupatorja odpovedovali številnim radostim, je v vrhovnem štabu stopila v Titovo spalnico, kjer je obnemela ob pogledu, da njen mož spi v zakonski postelji. V letih, ko je sama trpela v ječah, si je njen Josip omislil sladko družico v podobi partizanke Davorjanke Paunović! Odločna Hertha je naslednji hip odšla iz partizanov.

A o njegovi intimi se za njegove vladavine ni govorilo, živel in bival je samo kot mit, ki so ga ustrežljivi dvorni pesniki kovali v nebo kot kralja Matjaža.