Kdo je premagal ljubljansko zmajevko?

Ali je fenomen liste Zorana Jankovića preslikava uspeha liste Borisa Popovića? Navzlic podobnostim je Popovićev vzpon nastal v okolju, kjer nobena stranka ni mogla nikoli pred tem ogroziti dominacije koalicije socialnih in liberalnih demokratov. Skratka, popolno prevlado osi LDS-SD je premagal šele nadstrankarski kandidat, ki je utelešal novi nebirokratski dinamizem.

V Ljubljani je politika tekla povsem drugače. Od osamosvojitve oblast ni bila monolitna, ampak je potekala skozi demokratični boj med župani ene politične opcije in mestnim svetom druge politične usmeritve, pa naj je bil to župan Demosa Jože Strgar med leti 1990-1994, župan in županja LDS Dimitrij Rupel in Vika Potočnik, ali pa županja socialnih demokratov Danica Simšič. Poleg stalnega menjavanja zmagovitih županskih imen je stalnica Ljubljane tudi pestra sestava mestnega sveta, kjer nobena stranka nikoli ni dobila več kot tretjine glasov.

Zakaj nenadoma takšen huronski preobrat, ko Jankovićeva lista, ki je nastala komaj pred časom, tako triumfalno zmaga, da zbere nezamisljivo absolutno večino svetnikov, ko lahko zavlada sama, brez koalicije z drugimi strankami? Rezultati volitev spominjajo na pravljico, ko ljudstvo hlepeče pozdravi junaka, ki se je nepričakovano pojavil in premagal hudobnega zmaja, ki je poprej dolga leta tlačil meščane.

Urbano okolje, s tradicijo demokratične politike, se je naenkrat spremenilo v predmoderno pravljično strukturo, kjer odrešilno spremembo v mestu (Ljubljani) izvede le sposobni junak (Janković), ki so ga vladarji (Janša in njegovi državni skladi) še maloprej slepo zavrgli kot družbi škodljivega (direktorja Mercatorja). Zakaj je v demokraciji namesto klasičnega parlamentarnega principa razreševanja političnih kriz nastopila mitska odrešitev?

Voditelji LDS in deloma SD ter nekateri komentatorji in analitiki pojav razlagajo kot spontani upor zoper politiko premiera Janeza Janše. Teza je neprepričljiva, ker to ni vseslovenski fenomen, drugod je namreč Janševa SDS v vzponu glede na prejšnje lokalne volitve.

Druga razlaga najdeva nepričakovani uspeh Jankovića v negativni kampanji, ki je kulminirala s teve nastopi njegovega nekdanjega odvetnika Stojana Zdolška par dni pred volitvami. Toda Mladina je že pred tem, več kot teden pred volitvami, točno napovedala, da bo Janković dobil več kot 63 % podporo, kar je dognala agencija Ninamedia na vzorcih, ki so bili izmerjeni, še pred objavo osnutka revizijskega poročila o Mercatorju in Zdolškovih filipik.

Kaj je bilo torej osrednje gonilo Jankovićevega vzpona? Pojavil je se kot antagonist aktualni vladavini županje Simšičeve, ki se je manifestirala v popolni organizacijski nesposobnosti. Česarkoli se je lotila, vse se ji je podiralo pred očmi meščanov. Naj si bo paradna gradnja vzpenjače, ki naj bi ji tik pred volitvami slovesno pognala v tek, a jo je zaustavil plaz zemlje, ali pa obnova mestnih ulic, ki se je izkazala za škandalozno neučinkovito, saj je deset tisočem meščanov zagrenila vsakodnevno življenje s prometnimi kolapsi.

Janković v svoji javni podobi uteleša graditelja čedalje večjega Mercatorja, predsednika rokometne zveze, ki je na domačem evropskem prvenstvu reprezentanci prinesel naslov podprvakov, lastnika ženskega rokometnega kluba Krim Electa, ki je bil večkratni evropski šampion. Njegov temni del, kot je nepotizem, avtoritarnost, surovi kapitalizem, ko je "stiskal za vrat" dobavitelje in nižal pravice zaposlenih (obvezno delo ob nedeljah, prodajalke, ki morajo ponekod na Štajerskem obvezno stati pred blagajnami et simile), je ostal javnosti neopazen.

Kaj je utelešal drugi izzivalec France Arhar? Njegova najmočnejša aduta sta guvernerstvo in poslovna poštenost. Prvi je nastajal v času, ko je vodil Narodno banko in iz tolarja napravil trdno in stabilno valuto. Toda od njegovega odhoda s položaja guvernerja je minilo že 5 let in njegov adut je precej zbledel, zakaj meščani so medtem pozabili na tegobe inflacije in devalvacije, ki so jih poznali s predarharjevskim dinarjem. Poslovna poštenost kot antipod jankovićevskemu nepotizmu pa ni bila faktor, zakaj meščani niso izbirali župana Antijanković, ampak župana Antisimšič. Županja Simšičeva namreč ni bila znana po osebnem pridobitništvu, temveč po neučinkovitosti.

Fenomen je znan iz politične zgodovine. Leta 1996 je kot glavni izzivalec hrvaškega predsednika Franje Tuđmana nastopil Vlado Gotovac, ki je imel nekaj dni pred volitvami izjemen govor pred polnim Trgom bana Jelačića. Med gledalci pred odrom se je takrat neopazno smukal majhen mož z močnimi obrvmi po imenu Stipe Mesić, ki je bil presrečen, da ga je z željo po krati izjavi opazila vsaj Mladina. Dasiravno je bil prvi premier demokratične hrvaške vlade, uporni član jugopredsedstva, politik HDZ, ki se je uprl Tuđmanovi avtoritarnosti, še prej politični zapornik iz časov hrvaške pomladi, je bil tedaj le obrobna politična figura, ki ni poskušala niti kandirati za predsedniško mesto. Štiri leta kasneje, po smrti Tuđmana, pa je slavil veliko predsedniško zmago. Od kod ta obrat iste figure?

Leta 2000 so hrvaški volilci izbirali Antituđmana, se pravi politika, ki ni avtoritativen, ki ni vzvišen, ki brez oboroženega spremstva stopi v kavarno, ki ne anatemizira svojih nasprotnikov, ampak z njimi cinično, a nasmejano polemizira, ki je šarmer, in ki ima seveda antikomunistično preteklost. In tej zahtevi je ustrezal prav lik Stipeta Mesića.

Kandidat Arhar pač ni premogel lastnosti kandidata, ki bi bil najbolj izraziti antipod županski polomiji v podobi neefektivne Danice Simšič.

Toda, ali je bila vladavine Simšičeve res dramatično večja polomija kot obdobje recimo njenih predhodnikov? Inertnost in nepropulzivnost mestne oblasti je bila podobna tudi pod Potočnikovo in Ruplom. A od kdaj je v Ljubljani začel prevladovati pogled, da je mestna oblast nesposobna?

Že daleč pred pomladnim začetkom prometnega kolapsa zaradi neučinkovitega popravljanja mestnih cest. Mestna občina je delovala v izrednih razmerah od novembra 2005, ko je mestno koalicijo zapustila LDS.

Vse mestne stranke razen socialdemokratov so bile naenkrat v opoziciji do županje Simšičeve, s čimer so izpostavljale dejstvo, da mestu vlada nesposobna županja, ki ne le, da ne zna voditi mesta, ampak se ni sposobna niti dogovarjati s partnerji. Travmatična situacija, ki bi zahtevala izredne volitve, saj je prva dama mesta doživela popolno nezaupnico. Toda morala je ostati še na prej na oblasti, saj LDS kot tudi SDS, NSi in SLS niso stremele za izvedbo predčasnih volitev, ampak so šle vsaka s svojo računico na redne volitve šele jeseni 2006. Pač po logiki, da volilni uspeh žanje ta, ki javno skoraj leto dni nasprotuje nesposobnemu oblastniku. A oktobra 2006 je požel njihovo delo Zoran Janković s svojo listo.

Kdaj pa se je on pojavil v politiki? Odgovorimo drugače, kdaj je LDS sklenila izstopiti iz mestne koalicije?

23. novembra 2005 LDS dokončno izstopi iz mestne vlade. Dva dni poprej z mesta podžupana odstopi vodja mestne LDS Slavko Slak. Zakaj? -

Ker je županja Simšičeva zahtevala razrešitev treh načelnikov mestne uprave, čemur pa so se uprli liberalni demokrati. A kdo so bila ta imena, zavoljo katerih se je pretrgala več kot desetletje trdna vez med LDS in SD? Nataša Turšič, Igor Jurančič in Pavle Klavs, katerih imen medijska javnost praktično več ne pozna, pa tudi ob sami odstavitvi in izstopu LDS niso dajali intervjujev za medije, kaj šele, da bi postali znani kot žrtve "despotizma" Simšičeva. Očitno so bili politično nepomembni, saj so služili le za povod, ki je omogočil upravičeni izstop LDS.

In še poslednje vprašanje: kdaj se prvič pojavi v medijih vest, da zaradi nameravanih kadrovskih sprememb LDS preti, da odide iz koalicije? - 16. novembra 2005.

A zakaj vsi ti pikolovski datumi? - Nagradno vprašanje: kaj se je zgodilo dan pred tem? 15. novembra 2005 je nadzorni svet Mercatorja po dveh mesecih napovedanega dogodka - odstavil direktorja Zorana Jankovića!!!

In naslednji dan je LDS inicirala skoraj leto dolgo krizo vodenja mestne oblasti v Ljubljani, ki je iz lika županje Simšičeve naredila popolni fiasco, in privedla do neverjetnega scenarija pravljične predvolilne strukture, ki je za ljubljanskega župana ustoličila rešitelja Zorana Jankoviča.

Uračunala se je samo v tem, ker je pričakovala, da bo slednji njen joker iz rokava, ki ji bo pomagal pri formiranju nove vlade, ne pa totalni zmagovalec, sama pa veliki poraženec, ki bo dobila vsega enega svetnika več kot demonizirana stranka Simšičeve.