Lisičja igra

Eno večjih presenečenj je bil nagel obisk ljubljanskega nadškofa pri mestnem županu. Vsega mesec po volitvah se je metropolit že podal v mestno hišo, medtem ko je njegov predhodnik Franc Rode obiskal tedanjo županjo Danico Simšič šele tri mesece po njeni izvolitvi. Kaj ne bi, ko pa je bilo srečanje med nadškofom Uranom in županom Jankovićem v znamenju smehljajev in odličnega sodelovanja: župan je obljubil ugodno sodelovanje pri gradnji nunciature, zadevah križevniške cerkve, medtem ko mu je nadškof blagohotno vrnil s sprejemom nove lokacije za džamijo, pri čemer je mirne duše vzel dejstvo, da bi sam sicer želel videti islamske molilnice, a mu je prav tudi postavna džamija.

Morda prihaja zlata doba odnosov med cerkvijo in mestom, a malce grenko se je moralo smejati županskemu kandidatu Francetu Arharju, ki je v volilni kampanji branil radikalno stališče, da se z gradnjo džamije kot župan ne bi ukvarjal, zdaj pa se je izkazalo, da je bil bolj papeški od papeža.

Medtem pa državni predsednik ne zdrži v eni drži dlje kot en teden. Janez Drnovšek je bil opozarjal na nevarnost popravka zakona o bolj prosti prodaji pesticidov, a je njegova skrb v hipu minila, saj je tokrat naperil puščice zoper gradnjo mega zabaviščnega centra pri Novi Gorici. Njegov preobrat je

smešen, če pomislimo, da je HIT doživel razcvet v devetdesetih prav za časa Drnovškove vlade. In ciničen, če se spomnimo, kako je pred slabim letom pomilostil zaprtega igralniškega barona Danila Kovačiča.

S svojo hiperaktivnostjo dežurnega kritika pa je tako ali tako samouničujoč, zakaj predsednika ki vsak teden udari z veliko družbeno idejo, kmalu nihče več ne bo opazil.

Enako pragmatično neučinkovitost prakticira njegova bivša LDS, ki vsak teden interpelira po enega ministra. Ponavljajoče celodnevno parlamentarno streljanje s topovi po ministru postaja prazen ritual, ki duši interes javnosti. Pri interpelaciji zoper ministra Bručana opozicijske stranke niso slišale besed predsednika države, po katerih bi vrhovnemu skrbniku zdravja državljanov lahko naslovili serijo kritik, da le opazuje zastrupljanje narave s pesticidi. Zdravstveni minister bi bil vendar ta, ki bi predlagal serijo ukrepov, kako popraviti kvaliteto pitne vode in kako čim bolj dekontaminirati zemljišča, na katerih pridelujejo hrano.

Vendar LDS, ki je leta 1994 na združitvenem kongresu 1994 posrkala parlamentarne zelene, ne spregovori v okoljevarstveniškem jeziku. Pač pa vseskozi opazujemo nove shizme v največji stranki opozicije. Vladajoči koaliciji se lahko samo smeji, saj ima nasproti idealne antagoniste, ki se pobijajo sami med seboj.

Toda kaj je značilnost frakcijskih bojev med eldeesovci? Pri najboljši volji človek z razdalje ne opazi kakšnih vsebinskih razlik, okoli katerih se bijejo posamezni veljaki. Eldeesovci kot da ne razumejo logike parlamentarne demokracije, po kateri je treba vdano vztrajati v manjšinskem položaju, preden napake vladajočih ne povzdignejo na tron še včeraj nebogljeno opozicijo. Kot da njihove notranje boje producira neučakana želja, da se vsak hip spet vrnejo na oblast.

Kot pravi oblastnik pa se počuti župan Zoran Janković. Zadnjič mu je mestno redarstvo olisičilo avto.

In kaj je bila njegova reakcija? - Je nonšalantno plačal globo in pozval k sebi pogumno redarko, da bi ji podelil posebno nagrado, ker je vestno opravljala svoj posel, pri katerem ne loči parkirne napake navadnega občana od glavarja mestne hiše?

Nak, le Direkt je na široko poročal, kako je župan poklical redarko na zagovor, na katerem jo je vprašal, če je to hec!??????

In reakcija javnosti? Nič, ombudsman Matjaž Hanžek, ki je pred leti stopil v brani šefu protikorupcijske komisije Dragu Kosu, ker se je nanj spravil zunanji minister Dimitrij Rupel, je tokrat ostal nem. Ne sindikalni voditelj Dušan Semolič ne kateri njegovih kolegov ni protestiral nad izrabo županske moči nad podrejenimi.

V igri pa je velik zastavek: čista demonstracija moči, ki jo izvaja mestni poglavar. Mestni uradniki in aparatčiki se že po naravi dela podrejajo vrhovnim šefom, po tej lekciji ga najbrž zlepa ne bo junaka, ki bi se upal zoperstaviti županu.

Drugi mediji, ki npr. pikolovsko sledijo Meti Rupel, ki si oblast predstavlja povsem po domače, saj jo po opravkih vozi šofer iz soprogovega ministrstva, te zadeve ne problematizirajo.

Kdo bi kajpak ugovarjal, da je Direkt rumeno časopisje, toda ljubljanski župan, ki redno demantira vesti časopisov in se oglaša v pismih bralcih, je na tiskovni konferenci zavzel vzvišeni položaj, da o tej zadevi ne bo govoril po medijih. - ??????? In mediji to vzamejo na znanje in se obrnejo stran.

Premočni liki oblastnikov pač niso blagodejni za demokracijo. Prav te dni so v Čilu pokopali oblastnika in diktatorja Augusta Pinocheta, ki je jemal kot nekaj samoumevnega, da da pobiti več kot tri tisoč nasprotnikov, jih množično zapiral in pognal v izgnanstvo. Jugoslovanski pogled je bil seveda od uboja njegovega predhodnika Salvadorja Allendeja 1973 kristalno čist: v deželi vlada diktatura. Prepoved svobode govora, gomile pobitih, množice zaprtih, vrženih iz služb, emigrantov, vse to je govorilo, da v deželi vlada totalitarizem.

Toda, iste jugoslovanske množice niso bile sposobne refleksije, enostavnega premisleka: kakšna država pa je bila Titova Jugoslavija? Z nekaj cinizma bi v primerjavi Tita in Pinocheta slednjemu rekli celo demokrat, saj je leta 1989 razpisal referendum, na katerem so ob pravici opozicije, da izraža svoje mnenje, državljani odločili, da Pinochetu ne podelijo še enega mandata. Maršal Tito ne po sedemnajstih letih ne po tridesetih letih vladavine ni pozval ljudstvo, da se referendumsko odloči, če naj mu vlada še naprej.

Demokratična zavest, ko vidiš napake samo v režimih daleč stran, ko istih totalitarnih postopkov ne zaznaš v svoji domovini, je kajpak hipokritično invalidna. In tudi njena aktualna benevolentnost, ko je razumevajoča do župana, ki s pravico silnega gospodarja kliče na zagovor malega uslužbenca, ker je ta za hip pomislil, da postava velja za vse enako.