pamflet / Bernard Nežmah: Referendum proti petardam

V prestižni tekmi za politika leta časnika "Delo" je župan Zoran Janković premagal predsednika Janeza Drnovška. In to prav v letu, ki ga je najbolj zaznamoval državni predsednik s svojim načinom predsednikovanja. Še tik pred Božičem se je angažiral v Ambrusu, kjer je domačine rotil, naj dovolijo, da pripelje bivalna zabojnika družini Strojanov in jih v božjem besu pozval: bodite vendar ljudje, saj bodo zmrznili od mraza.

Njegovo posredovanja sicer ni prepričalo vaščanov, je pa Elko Strojan in njene potomce, da so se potem naselili v opuščeni vojašnici ob Savi.

Dogodki, ki so jih mediji na veliko popisovali. Povsem drugod, v črni kroniki "Dela" pa je po novem letu končala vest, da je v Kranju zaradi mraza zares umrl brezdomec.

Eden brezimnežev, ki nimajo niti strehe nad glavo, je usahnil v smrtni sen. Vesoljni svet Slovenije pa tragedije ni niti zaznal. Pač, v zadnjih časih izide marsikateri simpatični članek o klošarjih, ena televizijskih hiš je celo posnela oddajo, v kateri je za klošarje priredila medijski žur v obliki kosila v najeti vladni dvorani. Brezdomci so v medijih percipirani samo kot spektakel, ne pa kot ljudje, ki rabijo vsakodnevno pomoč.

Vse drugače kot denimo v Franciji, kjer si oče Pierre že desetletja prizadeva, da bi brezdomci ostali živi, vendar ne z besedičenjem pred teve kamerami, ampak v konkretnih akcijah, s katerimi postavlja bivališča za ljudi brez doma. Skrb, da ljudje ne cepajo kot muhe od mraza, ta gesta človeškega sočutja je zaradi njega postala pomembna vrednota človečnosti. In oče Pierre je zato že leta med najbolj priljubljenimi Francozi, nekajkrat izbran celo za osebnost leta.

Kaj so lastnosti ljudi, ki jih na Slovenskem izberejo za persone leta? Skoraj celo prejšnje desetletje je to lovoriko kot za stavo osvajal gospod Milan Kučan, katerega vsebina je bila zgolj to, da je bil tedaj državni predsednik. In letos župan Janković, ki je oseba leta že zato, ker se je vpisal v zgodovino kot veliki zmagovalec ljubljanskih volitev.

"Delo" je pred dvema letoma sicer zašlo v drugačen trend, ko je za osebnost leta izbralo prevajalca in filozofa Gorazda Kocijančiča, a ne zaradi tega, ker je priznani prevajalec in filozof, ampak zavoljo njegovega titanskega delo, ko je prevedel vsa Platonova dela v slovenščino.

Te dni bodo odpirali vloge za dodelitev socialnih stanovanj po državi. Toda, ali je kdaj kakšen župan ali minister slavnostno odprl na novo zgrajeno zavetišče za brezdomce?

Navsezadnje, oblasti po slovenskih mestih skrbijo za ptičje hišice, za pasja zavetišča, kosijo parke, vestno pometajo ulice, postavljajo in krasijo novoletne jelke, barvajo prehode za pešce, brezdomci pa jim kot nebodigatreba zmrznejo v zimski noči.

Priznati je, da je javno mnenje leta 1999 zaznalo skrb za brezdomna bitja in za Slovenko leta izbralo Mileno Močilnik, humanitarko, ki pa je skrbno in ljubeče vodila zavetišče za potepuške pse!

Psi so sicer zadnja leta velika žrtev prednovoletnih slavij. Če je politika državnega predsednika mnogokrat le bizarni egro trip, pa sem ter tja zadane nevralgično točko družbe. Tokrat je v spletnem besedilu "Janeza D." izrekel zgroženost nad manijo pokanja petard in serijskega raketiranja.

"Prazniki so za nami in marsikdo si je oddahnil. Ne od praznikov, pač pa od petard. Letošnji prazniki so bili prava orgija ognjemetov in brezkončnega pokanja petard in drugih podobnih pripomočkov. Veliko ljudi si je želelo miru, pa se niso mogli kam umakniti pred brezumnim pokanjem. Vemo, kakšen stres to pokanje povzroča živalim; prav trpijo in njihovi lastniki z njimi. In kakšna silna zabava sploh je to metanje petard in raket? Ali ni prav bebavo to početi ure in ure, dan za dnem? Ne morem se prav vživeti v kožo ljudi, ki v tem uživajo. V čem je le užitek, če nekaj vržeš in tisto poči? Ali pa uživanje v ognjemetih, ki trajajo in trajajo. Lahko za nekaj sekund pogledamo v nebo in se nam zdi lepo, ko ga ognjemet razsvetli. In takšne ognjemete organizirajo župani številnih slovenskih občin?!"

Metanje petard in streljanje raket je dejansko čisti teror nad psi, mačkami, ptiči, nenazadnje tudi nad ljudmi. Zakaj bi morali mirno prenašati, kako mimo oken švisnejo rakete in odmevajo petarde, če že nimamo smole kot Ljubljančan, ki mu je letos raketa priletela na balkon in ga v požaru demolirala?

Zdravstveni minister Andrej Bručan vneto pripravlja zakon, po katerem bo z odredom inšpektorjev zalezoval potencialne kadilce in z tisoče evri oglobil zlomka, ki si bo prižgal cigareto v bifeju. Istočasno pa bo na zunanjem dvorišču ljubitelj trušča brezskrbno nekaznovano metal petarde in streljal z raketami, da se bo pred njim tresla vsa soseska!!!!!!!!?

Seveda bi lahko zdaj s ploho puščic zasuli ministra za zdravje in ministra za okolje, kako ne zaščitita človeških in živalskih vrst pred pirotehnično torturo. Toda, v času razvite demokracije velja namesto lamentacije vzeti usodo v svoje roke. Zakaj bi državljani sploh morali moledovati vlado ali se na pomoč obračati na stranke, da naj branijo njihove pravice do spokojnosti?

Švicarji te stvari rešijo enostavno: zberejo ustrezno število podpisov za razpis referenduma in če večina glasovalcev odloči, da podpira referendumsko zahtevo, jo uzakonijo mimo vlade in parlamenta.

Državni predsednik na straneh gibanja svetuje, da naj ljudje denar namesto za petarde namenijo za revne. Nesmisel, zakaj gospod Drnovške je zanič misijonar, ki naivno misli, da bo z besedo spreobrnil ljubitelje pirotehnike v antropofile.

Nikakor, njihov užitek je stvaren. Konec koncev je tudi odlični ruski pisatelj Edvard Limonov zares užival, ko je v začetku devetdesetih sedel pri srbskih prijateljih nad Sarajevom in za zabavo iz topa par krat ustrelil po obkoljenem mestu.

Tu ni v igri prosvetljevanje ljudi, ampak pravica državljanov, da se zoperstavijo nasilju, ki ga nekateri razumejo kot svoj užitek.

Predsednik, ki ima na voljo infrastrukturo svojega gibanja, bi prek njega lahko lansiral pobudo za zbiranje podpisov za razpis referenduma o prepovedi proste uporabe pirotehnike.