Omdusman: "Danes ne delamo!"

Iztekel se je mandat Matjažu Hanžku. Kakšen varuh človekovih pravic je bil?

V rubriki Pamflet je bil često deležen pikrih pripomb, enkrat je celo prizadeto odgovoril v pismih bralcev. Bil je politično vzkipljiv; nekoč, ko je zahteval prepoved nacionalne stranke, zadnjič, prav na koncu, ko je ostro napadel javne tožilce. Katoliki so mu zamerili, da njihovega verskega dostojanstva ni nikoli branil, kadar so mediji in umetniki žalili verska čustva. Eko-fundamentalisti o njem niso govorili, čeravno bi ga lahko opisali kot velikega ignoranta. Niti stotinke energije, s katero je medijsko podpiral Strojanove, ni namenil žrtvam, kontaminiranega okolja. Uničevanje vode, zraka, kontaminacija hrane niso bili na njegovi agendi. Pa med človekove pravice štejemo tudi pravico, da mu industrija in država s svojimi predpisi ne uničujeta zdravja z brezobzirnimi posegi v okolje.

Enkrat pa je bil celo smešen, ko je kot varuh človekovih pravic vzel v zaščito šefa protikorupcijske komisije Draga Kosa, ko je nanj usul salvo kritik zunanji minister Dimitrij Rupel.

O starem ombudsmanu pišem namenoma trdo, to pravico si jemljem, saj sem ob njem napravil izjemo. Če sem v svojih tekstih običajno kritik ali skeptik, sem pred njegovo izvolitvijo dobesedno agitiral zanj. Tako v časopisnih člankih kot v televizijskih komentarjih sem kot nevarno označil namero tedanje LDS koalicije, da za ombudsmana postavi svojo nekdanjo poslanko Darjo Lavtižar-Bebler. Predsednik Milan Kučan je namreč za varuhinjo človekovih pravic predlagal prav to političarko LDS in ko je parlament ni izvolil, je tedanji državni predsednik izrazil globoko razočaranje.

O Hanžku sem pred šestimi leti zapisal: "Sociolog, ki že leta proučuje vrednote socialne stratifikacije, piše o revščini, o družbenem okolju in zdravju, o človekovem razvoju, zanimal ga je celo položajev slovenskih delavcev v Nemčiji. Človek, ki ga v njegovem profesionalnem delu odlikuje skrb in poznavanje vsebin človekovih pravic."

Ko torej danes merim njegov mandat, navzlic navedenim kritikam ocenjujem, da je bil odličen ombudsman. Ne sicer idealen, vendar pa je kabinetni tip varuha spremenil v lik zoprnega in vzkipljivega borca z državnimi in občinskimi oblastmi. Iz figure ombudsmana je napravil močno institucijo per se. Njegov predhodnik Ivan Bizjak, nekdanji policijski minister, je bil kot ombudsman v javnosti poznan po hladni uradniški drži, ko je na vsake kvatre v parlamentu tehnično predstavil debele statistične podatke o kršenju človekovih pravic.

Hanžkovo zadnje obdobje je sicer zaznamoval kontinuiran spor z Janševo vlado, kar je pravzaprav protislovno, zakaj sam je ob odhodu izjavil, da je pod sedanjo vlado manj kršitev človekovih pravic kot pod vladavino LDS. -??? Zakaj njegovega spopada z velikani LDS ni bilo videti?

Prav zdaj je LDS predlagala, da predsednik države podeli Hanžku najvišjo nagrado. Kar samo po sebi zveni simpatično, pa vendar: ali ne bi bilo smešno, da predsednik nagradi denimo predsednika Ustavnega sodišča ali predsednika parlamenta, ker bi dobro opravila svojo funkcijo??????? Sploh pa je problematičen predlagatelj: da bi politična stranka bila tako navdušena nad ombudsmanom? Razumeli bi podpisano zahtevo množice tistih, ki so jim Hanžkovi posegi olajšali življenje.

In tu je problem: LDS je instrumentalizirala varuha za svoje lastne politične spopade. Kadar koli je Hanžek v konkretni zadevi posredno napadel vlado, je v njegova jadra takoj pihnila največja opozicijska stranka. Vzemimo samo zadnji primer policijskega nadzorovanja Strojanov. Hanžek opozori na konkretni problem, ki pa takoj postane orožje LDS, ki zahteva parlamentarno preiskavo. Varuh z željo, da bi policija odslej ne zlorabljala svoje moči, LDS-opozicija z željo po glavi policijskega ministra.

Definicija varuha je namreč prav ta, da pomaga ljudem v konkretnih tegobah, kot Sizif iz dneva v dan, pod to ali pod ono vlado; pod vsako mu nesrečnikov, ki se zatečejo k njemu, nikoli ne zmanjka, vsakič znova je na spet začetku spopada. Njegov namen ni, da bi zaradi tegob, ki jih državni aparat povzroča posamezniku, vrgel vlado.

To je polje opozicije, ki pa varuhovo delo sistematično politizira, ko na njem gradi svoje politične akcije. Ko sta bili v opoziciji SDS in NSi, sta početje obmudsmana in protivladna politika tekli vzporedno.

Namesto Hanžka je zdaj kot varuhinja postavljena Zdenka Čebašek-Travnikova. Med kandidati je sicer na Hanžkov borbeni temperament še najbolj spominjala tožila Vlasta Nussdorfer, vendar je predsednik Janez Drnovšek presodil, da je idealni kandidat prav psihiatrinja Čebaškova.

Dan idilične primopredaje, ko je nova ombudsmanka obdarila starega ombudsmana s svojimi knjigami, je skazil nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki je frenetično pridivjal na varuhov urad, da bi varuhinjo Čebaškovo spodbodel, da pomaga bosanski azilantki, ki so jo z majhnima otrokoma, eden komaj rojen, na hitro deportirali iz azilskega centra Ljubljane v center za begunce v Postojni.

Kakšen je bil odgovor novce varuhinje človekovih pravic, ki se ponaša, da je v svoji karieri delovala prav na področju otrokovih pravic? Nova ombudsmanka je pogledala na datum in Krivicu povedala, da danes še ne dela, da naj se oglasi jutri, ko pa se je na koledarju pojavil jutri, je napovedala, da bo zadevo proučila. -!????????????????????????????????

V maniri najtršega birokrata, ki ga zanimajo samo paragrafi, ne pa bridka človeška usoda. In kot, da bi imela pred seboj zvitega odvetnika, ne pa legendo bitke za človekove pravice. Matevž Krivic sicer nikoli ni bil varuh človekovih pravic, toda od srede osemdesetih je voluntersko reševal časopise pred zaplembami zaradi svobode izražanja, stal ob strani izbrisanim, zdaj brani prosilce za azil, skratka uteleša neplačanega in neizvoljenega vzporednega ombudsmana.

Kdo bi sicer oporekal, kaj naj naredi ombudsmanka, če pa še ni uradno začela svojega mandata. Res? Ali ni moč ombudsmana prav v njegovem takojšnem in energičnem javnem nastopu? Ljudje v stiski rabijo pomoč takoj, ne pa šele potem, ko bo njihova zadeva v množici prosilcev prišla na ombudsmankino mizo.

Gospe Zdenki Čebašek- Travnik se je ob inavguralnem nastopu zdelo pomembneje samopromovirati svoje knjige in narediti spektakel iz primopredaje kot pa poslanstvo varuhinje. Nova ombudsmanka, ki je bila v svojstvu borke za človekove pravice doslej praktično tabula rasa, je osebni izbor predsednik Drnovška.

Njen prvi korak je bil klavrn.