pamflet / Bernard Nežmah: Z jezikom in kolesom na pot

Od konca aprila do začetka maja prazniki kar letijo. En dan slavimo knjigo, drugi častimo zemljo, tretji proslavljamo OF-vstajo, četrti opevamo svečani dan delavcev, potem na jesen pride še praznik dneva brez avtomobila, nikoli pa ni praznika jezikov.

Pač, lahko bi ga postavili na dan, ko je šolski minister Milan Zver napovedal, da bodo po osnovnih šolah začeli poučevati še drugi tuji jezik. Zgodovinski dogodek!

Ob njem se človek nehote vpraša, zakaj uvedba drugega jezika šele zdaj? Kako da liberalne vlade desetletje in več, pa tudi Demosova pred tem, niso pomislile, da bi ga mladeži ponudili v učenje že poprej?

Kar danes preseneča, sta relativno opazen odpor in skepsa, češ da od tega ne bo velike koristi, da znajo otroci pomešati angleščino z novim jezikom, saj bi dvotirno učenje lahko imelo neugodne interference.

A če se sprehodite po mestnih ulicah, vas iz vitrin izložb vabijo številni plakati, ki vabijo k učenju tujih jezikov: od španščine do kitajščine, od ukrajinščine do arabščine. Nikoli v zgodovini ni bilo na pohodu toliko zasebnih šol in jezikovnih krožkov. Ob njih pa osnovnošolski sistem, ki se je na široko branil, da bi v šolski program vpeljal še kak jezik.

Za Slovenijo nenavadna mentaliteta. V hipu, ko Slovenec prečka državno mejo, mora brundati v jezikih sosedov ali vsaj angleško, če hoče, da ga še kdo razume. Naravno bi bilo torej pričakovati, da bo slovenska država sistematično spodbujala svoje državljane, da si širijo jezikovna obzorja. Od kod ta politični pogled, ki je minimaliziral oboroževanje ljudstva z jeziki?

Jung Chang in Jon Halliday v izjemni biografiji Mao opisujeta tudi Mao Cetungovo izbiranje veleposlanikov. Kitajski komunistični diktator je namreč najraje pošiljal v diplomatske službe ljudi, ki niso znali nobenega tujega jezika. - Kakšen smisel pa je v tem? "Takšni mi bodo najbolj zvesti," je svoj izbor pojasnjeval veliki Mao.

Vendar pa partijska Jugoslavija v tem ni posnemala Kitajcev, ne nazadnje, v Titovem času in še tja do konca osemdesetih so se slovenski osnovnošolci že učili dva tuja jezika: angleško in srbohrvaško.

Sodobni slovenski šolski sistem, ki je iz predmetnika odpravil srbohrvaščino, je osnovni šoli odvzel en tuj jezik. Dandanes naj bi imel šolar težave s sočasnim učenjem dveh tujih jezikov, otroci socializma pa so zlahka požirali drugi jezik.

Praktična realnost je v resnici temačna: današnji šolarji v večini več ne znajo ne srbsko ne hrvaško, kaj šele, da bi znali brati cirilico, tako mimogrede je bil ustavljen šolski stroj, ki je produciral generacije solidnih govorcev jezikov naših nekdanjih južnih bratov.

A ob današnjih pomislekih o nevarnostih, ki bi jih prinesla uvedba še enega jezika, je treba skočiti v čas pred drugo svetovno vojno. Ko sem brskal po šolskih izvestjih svojega očeta, sem zapazil, da so se gimnazijski prvošolci, enajstletniki, v tridesetih letih učili tako francosko kot srbohrvaško. V tretjem razredu se je tema dvema jezikoma pridružila še nemščina, in ta triumvirat je tekel do petega razreda, ko je srbohrvaščino zamenjala latinščina. Predvojni gimnazijec se je tako učil kar štirih tujih jezikov: srbohrvaščine, francoščine, nemščine in latinščine. Do male mature, ki časovno ustreza sodobnemu koncu osnovne šole, pa je gulil tri tuje jezike. Danes pa naj bi bila problem dva???

Jezikovno insuficienco je najbolj dramatično poantiral italijanski pripovednik židovskega rodu in taboriščnik Auschwitza Primo Levi. "Italijani smo dramatično trčili ob jezikovno pregrado. Večina taboriščnikov, ki niso znali nemško, so umrli v desetih ali petnajstih dneh po prihodu, na prvi pogled zaradi lakote, mraza, utrujenosti ali bolezni, če pogledamo od bliže, pa zato, ker niso imeli dovolj informacij. Znanje nemščine je pomenilo življenje; dovolj je bilo pogledati okoli sebe. Italijanski tovariši, se pravi skoraj vsi razen kakšnega Tržačana, so se drug za drugim utapljali v viharnem morju nerazumevanja. Niso razumeli ukazov in so dobivali klofute in brce, ne da bi razumeli zakaj." (Potopljeni in rešeni, SH, 2003)

Seveda pa po argumente ni treba v preteklost, poučen je že zgled Luksemburga, kjer se šolarji od malih nog učijo: luksemburško, francosko in nemško, država pa je ta hip ena najbogatejših na svetu.

Vendar moderno slovensko osnovno šolstvo ni edina inštitucija, ki ne opazi časa, ki teče mimo nje. Če pogledamo bodisi državne bodisi mestne oblasti, zlahka opazimo njihovo skrb za gradnjo nogometnih stadionov, skakalnih centrov in avtocestnih križev.

Kaj pa je najpogostejša podoba ob koncu tedna? Kolesarji, ki napolnijo ceste, po katerih bežijo iz mest. Družine z otroki, rekreativci, veterani in skupine tovarišev tako množično vrtijo kolesa, da so kolesarstvo povzdignili v nacionalni šport številka 1.

Toda koliko kilometrov stez jim je zgradila bivša ljubljanska županja Simšičeva? Koliko metrov ima v svojem programu Zoran Janković? In koliko prometni minister Božič?

Vse številke, ki so najbolj podobne številu nič.

A pomislimo, kaj bi pomenil pakt ljubljanskega in kranjskega župana, ki bi skupaj z vmesnimi župani sklenila, da do leta 2009 zgradijo kolesarske steze med Ljubljano in Kranjem. Ali vladni plan, ki bi predvidel kolesarski križ od Ankarana do Dolge vasi in od Kranjske Gore do Kolpe?

Kaj bi bilo bolj smiselno kot vsesplošnemu navdušenju do kolesarjenja dati infrastrukturo, ki mu omogoča široko izpolnitev????? Zakaj ne razvijati potencialov, ki se ponujajo kar sami?

A kaj, ko agende županov in ministrov tega ne vsebujejo. Vendar tudi kolesarji prelivajo svoj pot le v grizenju klancev, ne pa v borbah z oblastniškimi aparati. Ali je kdaj množica kolesarjev na protestni akciji s kolesi zablokirala poslopje parlamenta ali mestnega magistrata z grožnjo, da bo proteste ponavljala vse dotlej, dokler jim oblasti ne bodo obljubile spodobnih medkrajevnih kolesarskih cest?