Proslave kot topovi

Poletje 2007. Predsedniški kandidat LDS je ex-guverner Mitja Gaspari.

Pomlad 2007. Argument vladajoče koalicije zoper ponovno izvolitev Mitje Gasparija za guvernerja Banke Slovenije ni bil njegova profesionalna nekompetentnost, ampak prevelika bližina politiki liberalne demokracije. Mož je bil nekoč navsezadnje izvoljen v parlament na listi LDS.

Značilnost Janševe vlade je pač ta, da pri kadrovskih imenovanjih malodane nikoli ne stoji za kandidati, ki so politično blizu krogom okoli bivše vlade. Ne uteleša zgleda politične kohabitacije na najvišjih funkcijah. Toda, če pogledamo posledično izbiro Marka Kranjca za guvernerski stolček, lahko novo dejstvo premerimo kot objektivno uspešno. Naenkrat se je izkazalo, da ima novi guverner same odlike, da je bila torej še včerajšnja alternativa, po kateri se je lahko izbiralo samo med Gasparijem in Gasparijem, navadno ideološko slepilo. V demokratični državi lahko isto funkcijo opravljajo različni strokovnjaki. Nihče ni večen ali nezamenljiv. Toda, javno mnenje je pred meseci gledalo skozi očala, ki so risala enega samega kandidata kot edino primernega.

In glej čudo, zdaj se je finančni ekspert, kot je gospod Gaspari, naenkrat pojavil kot jocker LDS za predsedniške volitve. Seveda ni v tem nič spornega, paradoksalno je edino to, da bi v njem videli le nepolitičnega eksperta.

Gaspariju je celo priznati državniško modrost, ko se je na vprašanje o Drnovškovi odpovedi vseh sodelovanj na državnih proslavah, odločil za molk. Navsezadnje, zaenkrat niti ni uradni predsedniški kandidat.

Povsem drugače je ravnal diplomat Danilo Türk, ki je na isto vprašanje uporabil nebulozo, da ima predsednik pravico, da se po svoje odloči, na katere proslave bo šel. Pri Zevsu! Predsednik pravi, da zanj državnih proslav več ni, da torej ne bo več predstavljal države, potencialni predsednik pa pripoveduje, kako je to povsem normalno!??

A sama njegova kandidatura postaja mala smešnica. Najprej ga kot pretendenta za predsedniško mesto pošlje v ogenj vodja SD Borut Pahor s figurativnimi besedami, kako željan je tekme. Čez teden pa isti Pahor medijem lahkotno spregovori, da razmišlja, da bi bilo bolje, da bi gospod Türk zbral podporo skupine volivcev. -??????????????????

Na začetku politik Pahor lansira kandidata v imenu svoje stranke, potem pa javno razglasi, da bi ga raje poslal v drugi, v civilni preobleki. S podmeno, tako bo tako dosegel večji uspeh.

Volivcem javno pove, da jih kani zavesti! Kot da bi govornik publiki vnaprej razložil, kako jo bo zapeljal!??

Toda, kje so protesti zoper tako trivialno manipulacijo? Tu je družba nesenzibilna. Konec koncev si je največjo žalitev medijev privoščil predsednik Drnovšek, ki je povedal, da ima čas za pisanje knjig na račun tega, ker ne gleda televizije in ne bere časopisov!

So mar mediji protestirali nad degradacijo? Predsednik države je namreč rekel, da to, kar producirajo, ni vredno njegovega zanimanja. Ekipe TV dnevnikov, dopisniki, ki poročajo o svetovni politiki, raziskovalni novinarji, kritiki, pedantni zbiralci vesti, knjižni recenzenti, lokalni poročevalci, nihče od njih ne ustvari nekaj, kar bi zanimalo predsednika države.

So mediji in njihove organizacije odločno protestirale zoper takšno omalovaževanje novinarskega poklica? Predsednik Drnovšek je v imenu slovenske države diskreditiral celotno profesijo. In nič, od nikoder medijskih kanonad.

Ko je pred leti tedanji nadškof Franc Rode dejal, da šola vzgaja dijake, kot da bi dresirala nemške ovčarje, so ga mediji pograbili in tresli kot bojeviti nemški ovčar, ki premetava kodra, ki se mu je znašel pred gobcem.

Ob Drnovšku pa molčijo, še več, sploh ne zaznavajo več pomena njegovih besed, če zaide s kritike vlade.

Tudi nova voditeljica LDS Katarina Kresal in intelektualno preudarni Pavle Gantar (Zares) Drnovškov vnaprejšnji bojkot ocenjujeta le kot samoumevno reakcijo nad avtoritarno politiko vlade. Kar bije v oči, je odsotnost neposredne kritike strank levega centra, ki podpirajo kakršnokoli Drnovškovo potezo, ko jo interpretirajo kot orožje zoper vlado. Predsednik Drnovšek tako deluje kot prikladni instrument političnega boja, ki klesti popularnost vladajoče koalicije.

Zato je presenetil z državniško držo bivši predsednik Milan Kučan, ki je resda povedal, da ga razume, da pa se mu zdi nesprejemljivo, da predsednik ne bi predstavljal več države na državnih proslavah. Jasno in glasno je Drnovškovo potezo označil za državno nesprejemljivo.

Gospod Kučan je sicer veliki mag politike. Ko se je ponovno politično aktiviral, je le obudil svojo dolgoletno strategijo proslave kot političnega zvočnika. Zadnjič se je na primer udeležil slavnosti v prekmurskem kraju Hodoš, kjer je v slavnostni govor vtkal ostro kritiko na račun Janševe vlade, potem pa mirno zaključil, kako publike ne bo obremenjeval s temi vprašanji. Mali kraj na meji z Madžarsko praznuje praznik, govornik pa obračunava s političnimi nasprotniki.

Toda resnici v veselje, politik Kučan spoštuje osnovni politični kanon. Na pogrebu nadškofa Alojzija Šuštarja mirno in spoštljivo stoji, čeravno pridiga njegov ideološki oponent kardinal Rode in v imenu države govori njegov politični antagonist premier Janša. Aktualni predsednik Drnovšek kajpak bojkotira celo Šuštarjev pogreb.

Milan Kučan je tokrat sprejel obrobno vlogo, bo pa na naslednji svečanosti spet poslal filipike zoper Janšo.

Legitimni boj.

Politika deluje kot spopad, a njeni protagonisti spoštujejo pravila igre, da se borijo drug zoper druge znotraj danih pravil igre, ne pa, da Drnovšek joče kot mali otroci, ki so užaljeni, in da se zato ne gre več igre, pardon predsednikovanja. A z vsemi bonitetami še naprej ostaja v predsedniški palači.