pamflet / Bernard Nežmah: Bogovi ognja in smrti

Po Grčiji divjajo in pustošijo požari, enako na Hrvaškem in v Španiji, še prej po Franciji. Za njimi ostajajo pogorišča in desetine mrtvih. Letos, lani, predlani, vsako poletje, spreminja se samo intenziteta in obseg uničenja. Sodobni Bog ognja je največja grožnja in sovražnik južne Evrope.

In kaj storijo politiki? Številne evropske države so na pomoč poslale gasilske helikopterske enote, tudi Slovenija. Vsakič gledamo iste prizore, kako osameli "canaderji" in helikopterji nemočno zlivajo vodo na ognjene zublje, vsakič je glavna značilnost pomanjkanje letalske moči.

Toda Grčija, Španija, Francija, Hrvaška in druge države NATA istočasno premorejo mogočne letalske sile, s številnimi bombniki, lovci in helikopterji. Ta gigantski vojaški arzenal je vseskozi pripravljen, da obrani nebo nad Grčijo, Španijo ali Francijo, če nadnje prileteli sovražniki. Sovražnikov ni na spregled že več kot pol stoletja, toda obramba ne zaspi niti za trenutek. Znova in znova posodablja letalstvo po načelu, da jih nič ne sme presenetiti. Četudi zračnih napadov sovražnih sil sodobni rodovi sploh ne pomnijo, kaj šele, da bi za njimi ostala kakšna žrtev.

Ogenj napade vsako leto ob istem letnem času in pokončal je številne gozdove ter stotine človeških življenj. Toda vlade zoper njega niso ustanovile letalske flote, ki bi bile vsaj malo podobne moči vojaškega letalstva. Zoper najhujšega sovražnika, ki brezobzirno napada južnoevropske države, ni prave obrambe. Od nikoder premisleka, da bi izdelovali in kupovali kombinirana vojaška letala, ki bi lahko služila tudi v borbi zoper naravnega sovražnika, kot je divjanje razbesnelega ognja.

Silna high-tech vojaška industrija je namenjena za boj proti potencialnemu agresorju, ki ga ni, zoper realno moč zubljev pa se v največji meri še vedno bori goloroki gasilec z vodno cevjo v roki!??

Kako je to mogoče? V vseh teh državah vlada namreč parlamentarna demokracija in ne zatiralski diktatorski režimi? - Odgovor je preprost: ne velja brezskrbno prepustiti lastne usode v roke oblasti. Od vlade je treba zahtevati, da posreduje tudi tam, kjer se njej zdi nepomembno.

Seveda Slovenija ni izvzeta. Morda tod požari res ne jemljejo velikega davka, toda to počno vlaki na nezavarovanih železniških prehodih. Vsakomur z nekaj zdrave pameti je jasno, da je železniški prehod brez zapornic ali vsaj brez utripanja opozorilnih luči smrtno nevaren. In sedanja vlada dejansko ni imela programa, po katerem bi v najkrajšem času vse železniške prehode zavarovala z zapornicami ali s predirljivimi zvočnimi ali svetlobnimi signali. Do sprememb prihaja bolj ali manj le v primerih, kadar se domačini po krvnem davku organizirajo in zagrozijo z množičnimi protesti. Toda to ni slabost samo aktualne oblasti, enako pišmeuhovsko so postopale tudi njene predhodnice. V resnici je šokantno, kako ima umiranje na nezavarovanih železniških prehodih zgolj status naravne nesreče. Nesreče, ki da jo državni aparat ne more vnaprej preprečiti. Seveda, kadar se dogaja daleč od glavnega mesta. Koliko je nezavarovanih železniških prehodov v Ljubljani? Celo mini stezica do stadiona Ljubljane v Šiški je opremljena z svetlobno-zvočnimi opozorili, kadar se bliža vlak.

Domnevna nemoč oblasti pri spreminjanju tragedij je posebej očitna pri odkopavanju trupel povojnih pobojev. Aktualna vlada sistematično raziskuje in odkopava zakrita morišča. Rezultat je zgroženost nad početjem Titove oblasti takoj po vojni. In zato logično dežujejo kritike na račun partizanske vojske in komunistične vladavine. V precej monotonem troboju predsedniških kandidatov je presenetil doslej hiperdiplomatski Danilo Türk, ki je kot kandidat SD, se pravi ex-komunistov, izrekel sodbo, da je komunistična partija izkoristila vojaško moč partizanov za vpeljavo nedemokratičnega režima brez svobode izražanja. Te misli so sicer povsem faktične in racionalne, so pa povsem vznejevoljile predsednika partizanskih veteranov. Janez Stanovnik je namreč jadrno sporočil javnosti, da ne podpira predsedniškega kandidata, ki ima tako nesprejemljiv odnos do dediščine NOB. Ob tem pa dodal, da so povojni poboji res neopravičljivi, da pa jih je izvajala civilna in vojaška OZNA, ne pa partizanske vojska.

Predsednik starih partizanov je naredil vesoljski korak, če ga primerjamo z nekdanjimi vodji borčevskih organizacij, toda le na retorični ravni. Implicira namreč, da pripadniki OZNE niso sodelovali v NOB!!!!!!!!!?

Toda VOS in kasneje OZNA z Ivanom Matijo - Mačkom je bila vseskozi udarna pest že med drugo vojno. Tudi oznovci, ki naj bi po vojni množično morili civilne in vojaške ujetnike, so bili med vojno partizani. Tito odredov krvnikov ni na novo rekrutiral iz skrivačev, ki bi jih zbobnal po kapitulaciji Nemčije, ampak prav iz vrst partizanov.

Sodobna travma je nemoč ugotoviti, v katerem poveljniškem krogu so odločili, da bodo predane ujetnike množično pobili, jih zagrebli v protitankovske jarke, jih zasuli z zemljo in organizirali straže, da bi svojci pobitih ne poskušali priti vsaj do trupel svojih najbližjih. Ne tožilstvo ne policija tega ne vesta, niti nimata dovolj močnih dokazov.

Toda, predsednik ZZBNOV Janez Stanovnik točno ve, da je so to počele enote OZNE. Od kod to ve? Od kdaj to ve?

Zakaj je o tem molčal doslej? Zakaj ni o tem zločinu spregovoril, ko je bil predsednik slovenskega predsedstva (1988-90)? Zakaj ni v osemdesetih zahteval odkopa trupel, ki bi jih potem po človeško pokopali?

Ta predbarbarska morija je bila sramotna s stališča človečnosti že takrat, ko se je dogodila, pa v petdesetih, v šestdesetih, v sedemdesetih in v osemdesetih letih. Ta zločin ni postal zločin šele leta 2000!

Gospodu Stanovniku je sicer priznati iskreno željo, da bi ubranil svetli del partizanstva kot upora zoper okupatorje. Toda tega ne bo uspel z izjavo: pokole so izvedli neki drugi. Če kdo, potem prav člani zveze borcev NOB vedo, kdo in v katerih krogih so sklenili, kako, kje in s katerimi enotami izvesti največjo morijo na Slovenskem.

To je minimalni dolg do zgodovine: pojasniti, kako so potekale morije. Ne toliko, kateri vojak si je umazal roke s krvjo, ampak kdo so bili ti, ki so sprejeli in organizirali peklensko odločitev, da od Britancev izročenih vojnih ujetnikov ne internirajo, ampak jih pobijejo in zagrebejo deset klafter pod zemljo.

Od antičnega Kralja Ojdipa naprej sodobne družbe počivajo na iskanju odgovorov, kako preprečiti tragedije in poiskati vzroke za nje. Naj si bo starogrška tebanska kuga, novodobni grški ognjeni zublji, slovenske smrtonosne železnice, ali pa množični partizansko-oznovski poboji.