Ključarji

Odhod Pečetovih iz Jelinčičeve SNS je resda samo eden poslanskih prehodov tako v zgodovini stranke kot v zgodovini slovenskega parlamenta. Kdo ne bi ohranil spomina na nasmejanega vodjo SD Boruta Pahorja, ko je spomladi razglasil, da je četverec dovčerajšnjih poslancev LDS (Tone Rop, Marko Pavliha, Milan Cvikl, Darja Lavtižar - Bebler) odslej udarna pest socialdemokratov? Toda tokrat je osrednja figura prvi mož ljudske stranke Bojan Šrot. Prvič po zmagovitem kongresu je postal junak medijev.

In kaj je bilo njegovo vratolomno sporočilo? Da bodo na Celjskem poostrili normative pri odlaganju nevarnih odpadkov? Da je SLS začela novo politiko varovanja okolja? Da je morda SLS zahtevala povračilne ukrepe zoper Hrvaško zaradi spora z ribiči?

Nak, nič grandioznega, vest je bila le v tem, da je gospod Šrot zaradi telefonskega klica Saša Pečeta prišel v nedeljo v mestno hišo, kjer je potem v svojo pisarno spustil Pečetovo četico poslancev. Potem pa pred kamerami povedal, da z razpadom poslanske skupine SNS nima nič, da je bil le ključar.

Poprejšnja voditelja SLS brata Podobnik se v politiko nista nikoli vpisala po tako pritlehnih potezah, Janez je bojevito plezal čez mejno zapornico pri Jorasovih, vodja Zaresa Gregor Golobič se trudi s serijo izjav in intervjujev, da bi pritegnil medije, toda nihče od njih se ni vpisal v zgodovino kot ključarski asistent!

Politični standard Bojana Šrota je presenetljivo skromen, če pomislimo, s kakšno lahkoto je zmagoval na celjskih županskih volitvah. Ali pač, ako upoštevamo, da pomoč bratov, ki sta krajevna veljaka gospodarstva in novinarstva, prinese zmagoviti volilni val.

Vendar pa zadnji primer rušenja SNS prinaša nazoren zgled koristne samoobrambe. Zmago Jelinčič odhoda Pečeta in njegovih ni opazoval križem rok, ampak ga je bučno interpretiral kot strategijo SLS, ki poskuša zahrbtno prevzeti del njegovih moči.

Kako drugače kot spomladi vrh LDS, ki je komaj kaj zabrundal, ko so se v Pahorjevih pisarnah njihovi kolegi dogovarjali o cenah prestopa. Ne Jelko Kacin ne Jožef Školč nista ognjevito napadla socialdemokratov, ki jim novačijo njihove poslance, ne skupine zaresovcev, ki jih zapušča. In rezultat? LDS, druga najmočnejša parlamentarna stranka, je v enem letu po rezultatih javnomnenjskih anket zdaj daleč zadaj za SD in Zaresom.

Medijski fenomen ostaja sicer Zoran Janković. Vsakič, ko izreče besedo o prodaji Mercatorja, to postane naslovna vest velikih medijev. Že stokrat premleta tema, znova in znova privleče osrednjo pozornost. Celo veliko bolj kot sanjske marže trgovskih verig, ki dejansko in usodno vplivajo na potrošniški žep.

Pravzaprav je nenavaden slovenski občutek, da na svet gledamo z Lune. Vsak dan se tako čudimo kupom smeti v Neaplju in tamkajšnji stavki, kot da s tem mi nimamo nič opraviti. Mi imamo svoje smeti lepo spravljene na mestnih in vaških deponijah. Še dobro, da se najdejo čudaki v Tenetišah pa v Moravčah, ki ne marajo orjaških kupov odpadkov, ali pa skupinice iz Celja, ki se čudijo, zakaj jih njihov župan Šrot ne obvaruje pred grozljivimi izlivi celjske Cinkarne.

Televizijski voditelj Lado Ambrožič je eden redkih, ki je to postavil kot politično vprašanje. Zastavil ga je svojemu gostu intervjuja Borutu Pahorju, ko ga je pobaral, kakšen je njegov odnos do kapitala, ki gradi svoje dobičke na nikakršnih standardih varovanja okolja. In kaj je porekel najbolj levi politični voditelj na Slovenskem? - Vse mogoče floskule, samo na to konkretno vprašanje ni odgovoril.

Pravica do življenja v zdravem okolju je pravica, ki je zapisana v ustavi. Toda medtem ko je družbena senzibilnost do sovražnega govora izjemna, je čut do uničevanja okolja popolnoma nerazvit. Veliki poslanec Peče je pred letom zaslovel s surovim govorom, ko je kot podpredsednik DZ tedanji poslanki LDS Majdi Širci zabrusil, da jo bo nagnal z govornice.

Politične stranke in javnost so poskočile, mnogi so zahtevali odstavitev Pečeta s podpredsedniškega položaja, in to zavoljo agresivnega in nespoštljivega govora do sočloveka.

Toda agresija trdih delcev v zraku slovenskih mest odločno napada dihala stotisočev meščanov, pa župani velikih mest ne spregovorijo o konkretnih ukrepih, ki bi to grozovito polucijo omilili. In nihče od njih nič ne zahteva. Še več, ljubljanski župan mirne duše razpreda, kako toži lastnike Mercatorja za delež, ki naj bi mu bil obljubljen, kar mediji vdano prenašajo, ne da bi ga odločno prijeli za odgovornost zaščitnika ljubljanskega okolja.

Sicer pa medijska poročila iz Neaplja ostajajo na ravni spektakla, kupov smeti in razpadov komunalnega sistema, ne da bi poskušali pojasniti, od kod upor domačinov.

V Sloveniji je opazen upor novinarjev Maga do samovoljnih potez lastnika Pivovarne Laško. Vsekakor zgodovinsko dejanje. Kakor tudi prihod novinarja in urednika Vesa Stojanova, ki je očitno pripravljen prevzeti vlogo eksekutorja Maga. Res je izzivalno narediti nov časopis, toda ne tako, da v tednik z jasno in dovolj uspešno uredniško politiko kot veliki Gospodar pripelješ skupino sodelavcev, ki bodo najprej porušili staro ogrodje.

Za zgodovino bo veljalo shraniti številke: število prodanih izvodov Maga pod magovci in število prodanih izvodov pod taktirko Stojanova.