Čas prelomnih odločitev

Z intervjujem se je oglasil bivši ombudsman. Gospod Matjaž Hanžek je odgovoril na vzdušje kvazikalkulantstva ob vprašanju priznanja Kosova. Direktorji na čelu z Gorenje Bobincem so objavili izjavo, ki poziva politike k zadržanosti, a tudi slovenske politične stranke z izjemo SNS so se zavile v držo hibernacije. Celo LDS, ki je konec osemdesetih podpirala albanski upor zoper srbsko nasilje, in SD, ki je tedaj še v podobi komunistične partije simpatizirala na proalbanskem srečanju v Cankarjevem domu 1989. Politiki, ki so neustavljivi v besedičenju, so obmolknili; izvzemši kajpak radikalca Jelinčiča.

Hanžek je storil to, kar bi pričakovali od politike: bral je zgodovino dosledno in Slovenija, ki je sama nastala kot država zoper voljo srbskega centra, bi morala biti ja v prvi vrsti podpornik kosovske samostojnosti. Ideja države pač presega enostavno trgovsko računico.

Eden redkih politikov, ki je izrekel državnika dostojne besede, je evroposlanec LDS Jelko Kacin. Z uvidom je dejal, da je treba Kosovo nemudoma priznati, da se konča agonija Srbije.

Nenavadna stranka ta LDS, ki je svojega najbolj lucidnega politika odstavila z mesta predsednika, da bi na njegov položaj instavrirala brezvsebinsko voditeljico.

Za vsebino se krčevito bori novi vodja SLS Bojan Šrot. Kot distinktivno potezo si je zamislil konfrontacijo s premierom Janezom Janšo, ki jo v različnih odtenkih ponavlja iz meseca v mesec. In seveda vseskozi najavlja potencialni izstop iz vlade. Reč je postala že farsična, zakaj na zadnji tiskovni konferenci ga je demantiral celo vodja poslancev SLS Jakob Presečnik, ki se je čudil besedam o odhodu iz koalicije. Finančni minister Andrej Bajuk pa si je privoščil na njegov račun posmehljivo ironijo, češ, počakajmo, da gospod Šrot prespi to, kar je povedal.

Za SLS nerodno: še desetletje nazaj je ta stranka pod vodstvom Marjana Podobnika poudarjala borbo proti korupciji, danes pod novo taktirko pa je diametralno spremenila poanto.

V istih dneh se je poleg nekdanjega ombudsmana oglasila tudi aktualna varuhinja človekovih pravic. Gospa Zdenka Čebašek - Travnik je v bran vzela preiskovane direktorje gradbenih podjetij, ki da jih mediji preveč izpostavljajo. - ?????????

Pri Zevsu, kaj pa je funkcija medijev, če ne hitro poročanje o javnih zadevah, kot so tudi policijske preiskave zaradi suma korupcije? To je vendar bit demokratične družbe, da novinarji poročajo tudi o akcijah policije.

Ko je leta 1981 jugoslovanska oblast s policijo in vojsko krvavo obračunala s kosovskimi protestniki v Prištini, od tam niso poročali novinarji. Še več, medijem je bil prepovedan dostop na Kosovo, dokler jih ni povabil na tiskovno konferenco policijski minister Stane Dolanc in jim povedal, koliko je bilo žrtev in kaj se je tam zgodilo.

Slovenski ombudsman je četrt stoletja kasneje zgrožen zaradi interesa medijev, da najbolj usodni dogodek predstavijo v čim več podrobnostih.

Sicer pa je akcija kriminalistov in tožilcev povzročilo pravo medijsko čudo.

Za medije je spregovoril veliki boss, za katerega se je zdelo, da sploh ne govori.

Kadarkoli so direktorja Pivovarne Laško spraševali novinarji, vedno so ostali brez odgovora. Naj si je bila tema odstavitev uredništva Maga, kupčije z Mercatorjem, ali pa fantomska podjetja, ki so na koncu verige prevzemnikov laške pivovarne.

Tokrat pa je Boško Šrot, mož brez besed, čudežno oživel. Na obraz se mu je prikradel nasmeh in besede so kar lile iz njega kot v pesniškem zanosu: "Bili smo priče neprimerni demonstraciji moči, ko so človeka strpali v kombi, ga vozili naokrog s prižganimi lučmi in ga poniževali pred kamerami. Verjamem, da si Janez Janša želi tudi mene strpati v marico ob takem medijskem pompu."

Večje arogance ne zasledimo. Kadar želijo mediji pojasnilo od Boška Šrota zaradi njegovih početij, jih ta ignorira, ne nameni jim niti besede, ko pa začuti priložnost, da bi prek medijev direktno obračunal s predsednikom vlade, izlije srce.

Celo daleč pod komunikacijskimi standardi župana Zorana Jankovića, ki mu gre priznati, da ne beži pred vprašanji, če jih snemajo teve kamere.

Bojazen varuhinje, da mediji zgolj maličijo preiskovane direktorje, je kratke sape. POP TV je npr. predvajala pravo hvalnico, ki jo je na račun gospoda Ivana Zidarja izpovedal sam kardinal Franc Rode. Lepših besed si živ človek ne bi mogel želeti. Škoda le, da niso navedli datuma posnetka: je bil iz časa pred ali po aretaciji? Pomenljiva razlika.

Nacionalka pa je v oddaji Vroči stol pol časa namenila prvemu Zidarjevemu odvetniku Stojanu Zdolšku, ki je s filipikami zasul tožilstvo, vlado in njenega predsednika.

Zanimivo je, kako je najbolj osrednja tema medijsko podhranjena - prevzem Pivovarne Laško. V TV Dnevniku je TV SLO zadnjič predstavila ilustrativen prispevek, ki je iskal eksistenco firme Kolonel, ki iz ozdaja vodi prevzem pivovarskega megamastodonta. Podjetje, ki je lastnik ljubljanske in laške pivovarne, ki ima v lasti osrednji slovenski dnevnik Delo in še kopico drugih podjetij, skratka to gigantsko podjetje prevzema tvrdka, ki ima samo poštni nabiralnik. Novinarka je po sledeh prišla do direktorice tega podjetja, ki je hkrati na visokem mestu v eni izmed bank, ki pa na vprašanja novinarke ni hotela odgovarjati. In prispevek se s tem bolj ali manj konča.

Škoda, tema, ki naravnost kliče po nadaljnji medijski raziskavi: od kod jim denar, kako tečejo povezave s Centrom Naložbe, Infond Holdingom, kdo so akterji teh transakcij?

Če mediji izpustijo takšno krucialno temo, so na istem kot časopisi leta 1945, ki v svojih poročanjih niso zabeležili ne opazili, da je več deset tisoč vojnih ujetnikov fantomsko izginilo brez kakršnekoli sledi.