kolumna / Piše Rastko Močnik: Ta vlada je priložnost

Nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek, minister brez resorja in šef vladne službe za zakonodajo, je uvodne odmevne poteze Bajukove vlade upravičil z zdaj že antologijskima utemeljiloma: 1. to je počela tudi prejšnja vlada; 2. zakon resda zahteva razpis, a razpis bi bil le za naivne, saj bi vlada tako in tako imenovala osebo po svojem okusu. Argumenta nista kaj prida, a vseeno zaslužita pozornost: trditev v prvem je namreč resnična, hipoteza v drugem pa verjetna. Zares pomembno vprašanje je zato tole: v kakšnih okoliščinah se lahko izvršna oblast vede kot despot? Pomemben del odgovora je med vrsticami dal Bajukov tiskovni predstavnik: vlada si ne želi, da bi bila občila provladna, je rekel, a tudi noče, da bi bila proti vladi; vlada hoče objektivno in vsestransko informiranost javnosti, "da se bodo njeni državljani čim laže opredeljevali oziroma odločali". Sedanja vladna garnitura si torej politično, celo javno življenje predstavlja po vzorcu nogometne tekme: vlada in opozicija igrata, državljani (bržkone tudi državljanke) pa naj bi navijali. Politika naj bi bila po tej predstavi še celo preprostejša kakor nogomet: medtem ko pri nogometu navijači prinašajo denar, denar dobre igralce, in šele dobri igralci zagotavljajo dobro igro in morebitne uspehe - se v politiki navijaški glasovi kar neposredno prevajajo v volilne glasove, ti pa v politično moč. Medtem ko pri nogometu navsezadnje odloča dobra igra - je v politiki, vsaj v politiki te vrste, zadosti navijaška strast.