Boj za hlapce

Medtem ko so sindikalisti javno izpisovali oblike poniževanja in stopnje izkoriščanja delavk in delavcev v ljubljanskem hipermarketu Leclerc, se je poslanec Zmago pl. Jelinčič pridušal nad ravnanjem varnostnikov, ki ga ob veleotvoritvi Europarka v Mariboru brez vabila, ki naj bi ga bil v časovni stiski pozabil v Ljubljani, niso spustili na otvoritveno gostijo za izbrance. Za hlapce je zmerjal varnostnike, ki so tistega večera ob Dravi, kjer je zrasla nova mogočna cerkev potrošniške družbe, opravljali svoje mukotrpno delo. Da bodo kmalu skakali naokoli v irhastih hlačah in dokolenkah ter v dirndlih z jodlarskimi klobučki na glavi, je javno napovedal državnozborski poslanec. In zgolj v tem, da njega, šefa SNS, edine stranke, ki si upa kaj reči proti Haiderju, niso spustili na slovesnost v avstrijsko trgovino, nemudoma odčital, da v Mariboru "res raste nemški greben".

Tega, zakaj si je domoljub takega formata tako zelo prizadeval priti na ceremonial v avstrijsko veletrgovino, se Jelinčiču ni zdelo vredno razlagati. Se mar za politika, ki javno namiguje, da so Avstrijci prišli do lokacije v Mariboru na sumljiv način, ne bi spodobilo, da bi vabilo na tovrstno otvoritev z globokim prezirom zavrnil? To zavrnitev bi lahko podkrepil še z brezdušnimi razmerami v vseh obstoječih slovenskih trgovskih kolosih, koder so trgovke prepuščene na milost in nemilost gospodarjem. V Leclercu pač zdaj vrtijo film, ki so ga zaposleni že gledali v Baumaxu in Mercatorju. Kar je pri vsej stvari najbolj bodlo v oči, je dejstvo, da poslanec Jelinčič ni nikoli javno povzdignil glasu zaradi množičnih kršitev delovne zakonodaje v novih slovenskih hipermarketih in megamarketih. To, da morajo delavke v tistih bleščečih potrošniških palačah delati za mizerne plače tudi po 16 ur na dan, ni tega niti kateregakoli drugega politika vznemirilo do te mere, da bi začel spraševati, kdo smo, kaj smo in kam gremo. Še huje: Jelinčič je na ta vprašanja začel ponujati odgovore šele potem, ko je z drugimi smrtniki obtičal pred vrati Interspara. Da smo hlapci in prodane duše nam je neskromno razložil on, ki je iz Ljubljane hitel na - recimo - avstrijsko pojedino v Maribor.

O tem, ali v Mariboru poleg neumnosti, nezaposlenosti in obupa, ki je pred dnevi znova eksplodiral v stolpnici sredi mesta, raste še kaj drugega, bi seveda veljalo začeti javno debato; koristna bi bila celo v primeru, ko ne bi proizvedla nič bistveno novega. Ampak nemški greben, ki ga je tistega večera pred Intersparom tako nonšalantno zaznal Jelinčič, zagotovo ne raste v Mariboru. Če kje, potem raste po slovenskih vladnih uradih, od koder nam državniška gospoda razlaga, da je Haider pragmatičen in razumen politik, ki pač pride kdaj na prijateljsko partijo golfa na Bled. Že zaradi te čudaške vladajoče drže, ki jo je samo še zaokrožila Kučanova pismena hoja z Bajukom po avnojskih poteh, bi se spodobilo, da se Jelinčič opraviči ne le varnostnikoma, s katerima je ravnal kot s svojima zadnjima hlapcema, ampak tudi Mariboru. Za to, da slovenska država nima urejenih odnosov s sosednjo Avstrijo in da se njeni voditelji ne morejo ali nočejo soočiti s Haiderjevo politiko,

Maribor pač nima nobenih zaslug. Ima pa država mnogo zaslug za to, da se tisti, ki jih je slovenski kapitalizem s takim veseljem zlasti v Mariboru zmetal na cesto, danes preživljajo s priložnostnimi deli po avstrijskih poljih in hlevih. In zaslužijo v desetih dneh več kot uboga delavska para v Mariboru cel mesec.

Ampak gospodu poslancu je malo mar za to resničnost. Ne zanima ga, od česa živijo ljudje, ki nimajo česa živeti. Briga ga, kam gredo potem, ko jih tranzicijska gospoda razglasi za odvečne. Ne zanima, ga v kakšnih razmerah odraščajo njihovi otroci in ne sprašuje se, v kaj bodo ob vseh nepotrebnih odrekanjih in starševskih vajah v klečeplazenju pred mogočnimi šefi odrasli. Kar ga v Mariboru vznemirja, je veselica v Intersparu, na katero ga povrh vsega nihče od pristojnih ni povabil. Bi se obregnil ob nemški kapital v mestu, če ne bi varnostniki od njega zahtevali zgolj to, kar bi za vstop na tako prireditev zahtevali v vsaki urejeni družbi: vabilo namreč? To, da pred gospodom poslancem, ki si očitno domišlja, da je tako pomemben, da bi ga morala poznati vsaka človeška para, varnostniki niso pokleknili, je kvečjemu znamenje njihove normalnosti. V Švici menda običajni moški in ženske ne vedo niti tega, kako se piše njihov predsednik države. Tu pa si že vsaka duša, ki se je dokopala do moči in oblasti domišlja, da zanjo pravila igre, kaj šele lepega vedenja, ne veljajo. Če sploh zaradi česa, potem je Jelinčičev pritlehni politični prijem vreden javne pozornosti samo zato, ker se skozi njega natančno prikazuje stara ljudska modrost, po kateri politika ni nič drugega kot skrb za lastne riti, lastne privilegije in lastne hlapce. In ne slepimo se: Jelinčič ni nobena izjema. Še pred nedavnim sem imela priložnost od blizu spremljati nekega drugega državnozborskega poslanca, ki je sredi mesta nadiral policista, ker si ga je drznil opomniti, da tu pač ne more parkirati. Vzdolž te škandalozne politične teorije in prakse se nujno bohotijo hlapčevske mentalitete.