Delati z obema rokama - z levico in desnico

Človeško telo ima dve roki, dve nogi, tudi možgani imajo dve polovici - in če človek karkoli od tega izgubi, je invalid. Za politično "telo" se omejimo na prispodobo, da ima prav tako dve "roki", levico in desnico (o političnih nogah in možganih morda kasneje).

Tako kot je narava poskrbela, da je med ljudmi približno pol moških in pol žensk, da se človeški rod ohrani in kolikor toliko normalno živi, tako je tudi "politična narava" človeške družbe poskrbela, da je med ljudmi običajno približno pol politično-ideoloških levičarjev in pol desničarjev. Človeška spola se za naklonjenost nasprotnega potegujeta v glavnem v povsem individualnih razmerjih, oba politična pola (levica in desnica) pa marsikdaj, še zlasti seveda pred volitvami, nastopata tako, kot da bi hotela nasprotnega povsem spraviti s sveta - ali vsaj nekam čisto v kot.

To zadnje včasih do neke mere uspe - v proporcionalnih volilnih sistemih seveda bistveno redkeje in predvsem manj boleče kot v večinskih, katerih hazarderska in ekscesna narava včasih levico ali desnico za štiri leta stisne tako v kot, da je skoraj ni več videti. Čez čas se slika potem obrne - in rdeči črnim (ali obratno) vračajo milo za drago. V politično umirjenih Britaniji, ZDA, Kanadi se sicer tudi to dogaja v povsem znosnih okvirih - pri bojevitih Francozih je že bistveno huje, da o kakšni Indiji, Rusiji ali Hrvaški niti ne govorimo.

Proporcionalni volilni sistem take hude, "tektonske" premike močno ublažuje, kar je ena od njegovih številnih prednosti pred večinskim. Toda zlasti v še neustaljenih tranzicijskih državah lahko prevelika zagrizenost in politična ekskluzivnost enega političnega pola tudi v razmerah proporcionalnega volilnega sistema pripelje do hudih disproporcev v običajnih razmerjih med levico in desnico. Če trenutno vladajoči pol ob politični ekskluzivnosti in aroganci pokaže še tolikšno stopnjo nekompetentnosti za znosno vodenje državnih poslov, kot se je to v borih nekaj mesecih posrečilo naši Bajukovi vladi, potem se seveda toliko lažje zgodi to, kar se je zgodilo pri nas prejšnjo nedeljo: z neopredeljene sredine steče plaz glasov v nasprotno smer. In se razmerje 45% : 43,5% v korist desnice iz leta 1996 navidez radikalno preobrne v razmerje 53,5% : 34% v korist levice, če prištejemo zraven še SNS, pa je razmerje že skoraj 58% : 34%.

A brez panike, bi rekel Švejk. Več glasov ko se zgrne pod okrilje LDS, manj je to leva in bolj je to sredinska stranka. Njeni politiki so sicer še vedno isti, toda teža vseh teh glasov vendarle pritiska nanje. Če bodo izneverili njihova pričakovanja, jih bodo ti "pribežniki" leta 2004 spet zapustili. Gotovo gre predvsem za pričakovanja gospodarske in politične rasti in stabilnosti, pa seveda socialne varnosti. Zato so se ti glasovi prelili v to smer - in ne morda zato, da bi Drnovšek lažje sklenil sporazum z Vatikanom in mu poceni in povsem brez potrebe prodal primat državnega prava pred cerkvenim, olajšal Cerkvi vstop v državno šolo itd. Če bo Drnovšek še naprej rinil v to smer, bo glasove izgubljal, ne dobival - ta politična sredina, ki se je prejšnjo nedeljo zatekla k njemu v okrilje, je v družbenih vprašanjih (ne glede na to, ali hodi v cerkev) nedvomno pretežno laično usmerjena.

Desne stranke so vendarle obdržale 34% glasov. Če jim prištejemo še tiste, ki so letos zmedeni in razočarani nad svojimi politiki ostali doma, lahko morda tvegamo oceno, da je v Sloveniji "po srcu" 40-45% desničarjev in prav toliko levičarjev, 10-20% je pa politično neopredeljene sredine, ki se opredeljuje po trenutnem razpoloženju in interesih.

Če to vsaj približno drži, kaj naj bi potem pomenil naslov te kolumne "Delati z obema rokama"? To, da za širšo legitimnost in perspektivo nove vlade ni toliko pomembno, da bo imela za seboj tudi tisto neopredeljeno sredino, ki je letos podprla LDS, ampak, da bi si zagotovila tudi podporo zmerne desnice - seveda v zameno za to, da bi se s koalicijsko pogodbo trdno zavezala spoštovati tudi njene gospodarske, socialne, politične in druge interese. Tudi religiozne seveda - tako, da bi ji obljubila skleniti sporazum z Vatikanom, seveda ustavnega, ne protiustavnega! Kako? Zelo preprosto: tako, da se že podpisani sporazum prejšnje vlade ("Marušičev"!) s slovenskimi škofi korektno pretvori v mednarodni sporazum. Korektno, to pomeni brez protiustavnega opuščanja primata državnega prava pred kanonskim pravom.

"Trda" desnica (SDS, NSi) ne tu ne drugje na kompromise ni pripravljena - zmerna desnica (SLS+SKD) morda vendarle bo. Z dejanji v zadnjih mesecih in z novo kadrovsko podobo je pokazala, kaj je to evropska zmerna desnica - še dokaj primitivna in nerazvita slovenska politična scena pa naj bi jo za nagrado sedaj poslala v zakulisje?? Da si to želita Janša in Peterle, je jasno - upam pa, da bosta tako LDS kot ZLSD pokazali, da vesta, kam gremo in kako se tja pride. Ne z nogama, ki se medsebojno spotikata, in z rokama, ki si mečeta polena pod noge. Kako sedaj "delati z obema rokama", če pa desnica za resno delo ni na voljo? No, s trenutno polomljeno roko pač ne bo mogla vihteti buzdovana ali meča, da bi na mah odsekala vseh devet glav strašnemu zmaju kontinuitete - ta bo najbrž prej sam poginil, preden bo Janša s sedanjimi metodami prišel na oblast. Ampak, čeprav je desnica sedaj "od komolca do zapestja v gipsu" ("trda desnica"!), vsaj prsti so pa ostali prosti in sposobni - ne za vihtenje meča, ampak za koristnejše, finejše delo. Pametna glava ne bo pustila, da ji še prsti zaradi nedela atrofirajo in otrde. Za Zagožnom in njegovimi je trenutno ostalo res le 10% volilcev - ampak, če ga ti sedaj niso zapustili, ga najbrž zlepa ne bodo, tistih 10%, ki so se sedaj raztepli na vse vetrove, bo pa najbrž lahko dobil nazaj le z nadaljevanjem pogumno zastavljene evropsko-desne poti, ne s čemenjem v opoziciji, kjer bodo njegovi vedno v senci Janševih "aufbiksarjev" in demagogov.

Človek se sprašuje, kje živimo: v Benetkah je prav Zagožen dosegel bleščečo zmago - na janševce in drnovškovce razklana Slovenija pa tega sploh ni opazila! Beneška komisija nam je morala povedati, kar bi lahko vedeli že sami: parlament je ne le smel, ampak moral ravnati tako, kot je ravnal. Ustavne vrednote v resnici ogrožajo referendumi, ki jih ni mogoče do kraja izpeljati, ne ustavodajalec, ki reši državo pred "krizo v funkcioniranju predstavniške demokracije". Ampak te ključne misli Beneške komisije skoraj noben naš medij ni povzel. Pa ne, da Zagožna čaka celo Churchillova usoda: zmagal, a bil odstavljen!?