Našim najdražjim

Tole sem začel pisati v enem grehu, na tisti mrakobno-slovesni dan, ki naj bi ga preživljal v spominu na pokojne in splošnejših kontemplacijah o življenju, končujem pa v drugem, ki bi ga bilo potrebno zdraviti z 11. zapovedjo ("Tudi uredniki so ljudje, ne zamujaj!"). Da se ve, zakaj bo pisanje nekoliko zamorjeno.

"Je čas vojne in je čas miru." Obrabljeno, vem. Ker dvomim, da je večini bralcev že dana milost tiste bolezni, pri kateri nič ne boli in vsak dan izveš kaj novega, bom za popestritev med obe standardni dodal še vmesno obdobje: "In je čas markiranja terena." Za alternativni opis tega početja, namreč "uriniranje po vogalih", sem bil od nekaterih občutljivih bralk že okregan, zato ga ne bom več uporabljal ... čeprav vsak ljubitelj narave ve, kako v večini primerov markiranje poteka. Lahko ga povsem preimenuješ in mu po podsekretarsko - v maniri prosvetljenega komunizma - rečeš "S kontinuiteto nad kontinuiteto!", pa se dejstva ne bodo spremenila.

Sam sebi se čudim, kako sem mogel spet zaiti v napačno smer, ko sem si bil vendar odločno zapovedal, da se bom povsem omejil na obdobje miru. Kajti mir nas, to hočemo verjeti, čaka do naslednjih volitev. Nekaterim ljudem je omenjeno dejstvo dosti manj všeč, kot bi morda pričakovalo preprosto ljudstvo, ki posluša Čuke in štorijo o vseenosti belih in rdečih in njihov "Samo da imamo mir!". Kakopak, vsak fizik ve, da je za spuščanje "bombic" in delanje malih revolucij v pregretih tekočinah potrebne zelo malo energije v primerjavi z napori za "prevračanje" stabilnih sistemov.

Pa je že tako, da bomo volivci ob naslednjem "trenutku odločitve" zdaj nastajajočo oblast presojali ravno po slednjem, torej po rezultatih mukotrpne evolucije kompleksnega sistema, ki mu na kratko rečemo Slovenija, ljubkovalno pa "naša mlada država". Sam ne bi pretirano opletal z napovedmi tipa "To bo najbrž vlada, ki bo popeljala našo državo tja-pa-tja ...", ker je njihova izpolnitev preveč odvisna od tega, kako se bodo odločali tisti, ki so že "tam". Bolj me zanima, ali bomo končno sposobni narediti stvari, ki so povsem v naši domeni in katerih dobršen del bi moral biti že zdavnaj pod streho. Tudi mladost iz omenjene sintagme je relativna, predvsem pa je vedno slabši izgovor za neopravljeno delo. Ko je slovensko ljudstvo zmagovalcem na volitvah zaupalo še dosti večji kos politične moči kot doslej, je nedvomno tudi odstranilo vse ovire, ki so zavirale optimalne načine delovanja. Kako lahkotno bo Rhodus zdaj skakal!

V moji naivni duši je namreč eno samo veliko, veselo pričakovanje: najprej gre za "kljukice" k nalogam, ki niso bile niti dobro začete, kaj šele opravljene v času (pred)prejšnje vlade (prestrukturiranje bančnega sistema na osnovi privatizacije obeh državnih bank je samo zgled "na prvo žogo"), vmes bodi nekaj uspešnih popravnih izpitov (nežno, postopno in zelo premišljeno reševanje razsula v politiki plač v javnem sektorju je eden od pomembnejših pogojev za ohranjanje "miru"), vse skupaj pa bo nadgrajeno z dolgoročnejšimi razvojnimi projekti.

Če potegnemo vzporednico z mikroekonomskim načrtovanjem in "obvladovanjem časa", bi bilo koristno, da država objavi svoj "urnik dela" za naslednjih nekaj let, znotraj tega pa denimo obljubi, koliko časa se zagotovo ne bodo spremenili nekateri temeljni parametri slovenskega poslovnega okolja. S tem bi država naredila domače ekonomsko okolje bistveno bolj predvidljivo, "predvidljivost" pa ekonomisti hitro prevedejo v "cenejše poslovanje". Za vzorec samo dva tipična primera, eden za pravne in drugi za fizične osebe.

a) Okrogla miza Bančnega vestnika je pokazala, da večina tistih, ki se ukvarjajo z revalorizacijo, na kratki rok ne verjame v njeno odpravo. To prepričanje je v sorodu z dejstvom, da so se v zadnjem letu dni cene življenjskih potrebščin povečale za približno 9 %, pri tem samo v letošnjem letu za 7,6 % (tisti, ki ne obvladajo "zaokrože-va-nja podatkov na državni način", bi naračunali še kakšno desetinko odstotne točke več). Tako me niti ne skrbi, da bi kdo "z dekretom ukinil inflacijo". Po drugi plati pa bo - če se ne zgodi še kaj hujšega z nafto - prišlo do postopnega padanja inflacije in temeljna obrestna mera (TOM) kot dvanajstmesečno povprečje mesečnih koeficientov naj bi v letu 2001 večino časa presegala individualne mesečne koeficiente rasti cen. Zato bi se hitro našel kdo, ki bi nagovoril poslance k "revolucionarnim" spremembam v revalorizacijskih parametrih, denimo k vrnitvi na sistem razvpitega "velikega R". Ta kolumna seveda ni prostor za računske akrobacije in bralec bo moral verjeti na besedo: takšna sprememba ima na makroekonomski ravni (vsaj kratkoročno) milijardne učinke, enim v plus in drugim v minus.

b) Ljudi začenja zanimati, kdaj jim zares grozi obdavčitev obresti, o kateri se dosti sliši in malo ve. Tisti, ki resneje razmišljajo o oblikah varčevanja, ki jim bodo na dolgi rok zagotavljale dodatek k "pokojnini za vegetiranje", bi seveda radi vedeli še kaj več kot črno-belo odločitev, ki ima pri približevanju Evropi vsekakor eno samo možno vrednost: ali se bo država v celoti zgledovala po ssitemu obdavčitve kapitalskih dobičkov (vključno z duhamorno administracijo pri davčnem zavezancu), ali bodo obresti do nekega zneska neobdavčene (v Nemčiji na primer 6.100 DEM za samske osebe in dvakratnik tega zneska za zakonce), ali pri večletnih vezavah "pade" celotni znesek obresti v davčno osnovo zadnjega leta ali pa ga lahko razmejimo (kar je posebej pomembno zaradi pregresivnosti dohodnine) ... in tako dalje.

Zato, gospe poslanke, gospodje poslanci in vsi ostali ... bodite uporabniško prijazni!