Politika in drugi mediji

Že zaradi hrupa, ki so ga okrog predvolilnega obnašanja množičnih medijev zganjali zlasti kritiki desne provenience, je politični molk, ki spremlja povolilne medijske drže, ne le pomenljiv, ampak tudi vznemirljiv. Res je, da so nekaj žaltavih na račun vladajočih medijev, ki kljub svojim predvolilnim razglasom o enakopravni obravnavi, brez desnih ali levih preferenc, vseh akterjev v političnem prostoru niso skoparili z razkazovanjem svojih političnih simpatij in antipatij, razdrli zlasti v vrstah namišljenih ali pa dejanskih političnih poražencev. Ampak s poraženci je zmeraj križ: medtem ko zmagovalci razloge za svojo zmago iščejo zmeraj pri sebi in znotraj svoje genialnosti, začnejo poraženci s hudobijo drugih. V politiki so ti nemogoči drugi običajno mediji. In vladajoče stranke, ki svoje namišljene cene niso mogle uveljaviti na oktobrskem političnem trgu, so se tega običaja oprijele tako krčevito, da se človek ni mogel znebiti vtisa, da oblast v Sloveniji nima nobenega drugega instrumenta, razen medijev. Policijo, vojsko, davkarijo, sodnijo, tajne službe in druge marginalije, s katerimi imamo državljani toliko preglavic, ima v resnici samo za okras. Če ne more kontrolirati medijev, ne more kontrolirati sploh ničesar.

Kar je pri tovrstnih - recimo - medijskih analizah - posebej bodlo v oči, niso bila politična pretiravanja pri opisovanju deleža, ki naj bi ga mediji s svojimi bolj ali manj perfidnimi tehnikami predstavljanja politične realnosti prispevali k oktobrskemu porazu te ali one stranke. To, ali bi samo ob drugačnem obnašanju medijev volilni izidi bili drugačni, je seveda vprašanje: Toševo slovensko javno mnenje nas pač uči, da ljudje ne zaupajo medijem dosti bolj kakor politikom. Če sploh kaj, potem iščejo v časopisnih stolpcih in po TV dnevnikih potrditev tistega, kar v tej velespolitizirani družbi, kjer so šoferji in sobarice polni sočnih zgodb o čudaških pomembnežih, že sami vedo. Čeprav so situacije, v katerih se demokratično izvoljena oblast kar naprej pritožuje, da ji novinarji preveč gledajo pod prste, z vidika svobode tiska nadvse kočljive, bi vendarle bilo koristno, če nekaterih očitkov ne bi preprosto preslišali. Če bi bilo po pravici, bi priznali, da denimo prah, ki se je tudi po zaslugi medijev dvigoval okoli odstavitve šefa davčne uprave, zagotovo ni bil v čast novinarstvu, ki verjame, da je instrument javnosti, ne pa političnih in gospodarskih mogočnikov, ki si lahko privoščijo davčne odpustke. Celo v primeru, ko vemo, da ves cirkus okoli enega samega državnega uradnika ni bil nič drugega kot del predvolilne igre, bi se veljalo pozabavati z nevarno logiko, po kateri so v tej državi eni davkoplačevalci bolj enaki od drugih. Vtis, ki ga je pustilo za seboj medijsko reduciranje zgodbe zgolj na direktorske ambicije Romane Logar, je bil seveda klavrn. Ker pravila davčne igre ostajajo še naprej skrita na obskurnem polju državnih skrivnosti, se vsemu navkljub ne moremo znebiti občutka, da je neplačevanje davkov v državi, kjer davkarija z veseljem zarubi običajnemu moškemu in ženski tudi poslednji cekin, privilegij. Kdo ga podeljuje, je jasno. Kljub naporom desnih, da bi skozi enigmo, imenovano neplačevanje davkov, pokazali na skorumpiranost levih in prizadevanjem levih, da bi razkrinkali nespodobnost desnih, pa še danes ne vemo, za kaj se ta privilegij podeljuje. In če smo že pri privilegijih, morda ne bo odveč, če se spomnimo tudi komentarjev, s katerimi so mediji pospremili zadnje dejanje Bajukove vlade, namreč spreminjanje državnih sekretarjev v podsekretarje. O tem, da je zaposlovalna politika vladajočih kritike vredna, seveda ni nobenega dvoma, toda že zaradi tega, da si ne bi nakopali povsem nepotrebnih političnih očitkov o pikolovstvu, zlohotnosti in drugih manirah, žaljivih za profesijo, ki je zavezana iskanju resnice, bi se splačalo potruditi in vprašati, kam pa je aprila pospravil Drnovšek svoje dvorjane. Kolikor je meni znano, ni nihče ostal na cesti.

Kdor je še po volitvah spremljal slovensko politično novinarstvo, zagotovo ni mogel spregledati medijskega popravljanja volilnih izidov skozi komentarje, v katerih so vidna novinarska peresa razglabljala o tem, kako in zakaj premier Drnovšek ne bi smel pri sestavljanju koalicije pozabiti na Zagožna in njegovo SLS-SKD. Čudno: stranko, ki je s svojim štiriletnim delom v vladi zapravila zaupanje volivcev in je še spomladi bila sinonim za oblastniško priskledništvo in politično telebanstvo, odmevajoče zlasti skozi brutalno enostavne argumentacije za poboje medvedov, so mediji kar čez noč začeli postavljati tja, od koder so jo volivci odstavili. O težavnem koalicijskem partnerstvu, zaradi katerega eldeesovci naj ne bi mogli izvajati svoje žlahtne liberalne politike, človek ni mogel v teh dneh zaslediti nikjer nobene besede. Še skrivnostne pogodbe znamenitega Telekomovega direktorja so šle v pozabo. In pri vsem tem ni bilo več nikogar, ki bi začel vpiti, da je treba ločiti novinarstvo od politike, da novinarji ne morejo namesto Drnovška postavljati vlade, ker bo sicer lepega dne povsem samoumevno tudi to, da Drnovšek v medijih postori kaj namesto novinarjev. Tudi zaradi tega molka so hrupne povolilne politične analize predvolilnih medijev puščale za seboj občutje nelagodja. Na njegovo stopnjevanje je vplivalo dejstvo, da se nobenemu od radikalnih kritikov ni zdelo vredno opozoriti, da morajo mediji služiti državljanom, ne pa Bajukovi ali Drnovškovi vladi ali pa zviševanju profita pomembnih podjetnikov. Ob vseh analizah, meritvah in političnem čveku o tem, kateri medij je komu na oblasti kam zlezel, nastajajo namesto zahtev po avtonomiji politike in novinarstva zmeraj nove zahteve po pravičnejši politični instrumentalizaciji novinarstva.