kolumna / Jože Andrej Čibej: Še n'kol' se nismo tol'k' smejal' ...

Izkušnje z nekaterih javnih preverjanj znanja, ki ga premore slovensko ljudstvo, sicer kažejo, da je celo pri najbolj razširjenem ljudskem blagu nevarno napisati samo pol verza in naivno verjeti, da vesoljna dežela pozna nadaljevanje. Še bolj naivno je očitno pričakovati, da naši dični(-e) gimnazijci(-ke) razlikujejo med izobato in izotermo. Pa bom vendar tvegal. Danes me je doletelo že toliko neprijetnih presenečenj (od povsem banalnih do tistih najbolj grenko-slovensko, nadvse tragičnih, ki nas razvrščajo ob bok Madžarom), da je koža čez in čez podplat.

Eden takih nemilih dogodkov, ki meni kot relativno slabo poučenemu državljanu zbujajo skrbi, je nastal iz sicer gotovo dobronamerne skrbi za integriteto varnostnega sistema. Komisija za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb je obelodanila sporočilo za javnost z naslovom "Pismo generalni sekretarki DZ ga. Jožici Velišček". Ljubitelji lepega jezika bodo vedeli, zakaj sem si omislil narekovaje, sicer pa taistim v interesu duševnega zdravja in mirnega spanja tako ali tako predlagam, da pisma ne berejo, dokler ga nekdo ne lektorira. Toda tisto, kar me je bolj zaskrbelo pri tem pismu, ni bila kakovost upovedovanja, ampak njegova vsebina. Takega sporočila sem se najbrž podzavestno bal že iz časov, ko so mi starši in stari starši pripovedovali o poučnih napisih ob telefonih v času nemške okupacije: "Pozor, sovražnik posluša!" V nekdanji armadi so nam potem ustrezno izobraženi in nasploh primerno mentalno profilirani kadri prali možgane z opozorili, da nam vsepovsod prisluškujejo neki "vanjski, a bogami i unutrašnji neprijatelji". In omenjena komisija je zdaj ugotovila, (citiram!) da je nedopustno, da seje komisije, na katerih se obravnavajo podatki in informacije z najvišjo možno stopnjo zaupnosti, potekajo v sejnih sobah, ki niso varnostno zaščitene in po mnenju poslancev se tako lahko neposredno omogoča odtok zaupnih podatkov in informacij v javnost. No, sem pomislil, zdaj je pa jasno: tudi stene poslušajo, informacije pronicajo skoznje in se širijo v sovražna ušesa. Kako primerna in pomirjujoča ugotovitev - naš človek je neoporečen in samo težavam materialnega značaja lahko pripišemo, da pri nas nobena zaupna zadeva na ostane skrita. S posebno varnostno zaščito želi komisija v tednu dni doseči drastično spremembo tega stanja. Na bolje, se razume. Namigovanja na paranoičnost pristopa pri varnostno osveščenih niso nikoli dobrodošla (že s KOS-ovci sem imel v vojski probleme na to temo), zato bom ostal pri konstruktivnem pristopu. Ko bo gospa Veliščkova že v polnem nabavnem zaletu, bi po mojem mnenju lahko poskrbela še za kakšno individualno zaščito za posamezne gospode ("proti posameznim gospodom"?), ki s svojimi donečimi razlagami - včasih tudi resnično občutljivih tem - osrečujejo obiskovalce ljubljanskih restavracij in gostiln, zlasti seveda tistih bolj imenitnih v centru prestolnice. Prijetnejši del raziskovalnega novinarstva se lahko začne tudi tako, da sedeš na primerno mesto, malo ješ, malo piješ ... predvsem pa poslušaš. In se čudiš. Kdor vsaj približno sluti, kako smo sicer obveščevalno transparentni in "prestreljeni", se lahko še malo smeji.

Smeh iz prejšnje zgodbe res ni tiste huronske sorte, ki sodi k naslovu tega pisanja. Bolj drobne vrste je, kisel, mogoče tudi pomilovalen ... Šola, ki je omenjena v nadaljevanju naslova, je očitno že v mladostnih letih pogorela nekim drugim gospodom poslancem, namreč tistim, ki predlagajo (spet sledi citat iz sporočila za javnost) znižano stopnjo DDV (8 %) za nakup gasilske zaščitne in reševalne opreme ter 0 % stopnjo DDV za nosilce besed, slike in zvoka s področja književnosti, umetnosti, znanosti, kar pomeni, da bi se te kulturne dobrine pocenile za osem odstotkov. Prva polovica se gotovo dobro sliši, zlasti na gasilski in še kakšni drugačni veselici, nekoliko manj veselja daje polnilcem proračuna, še najmanj tistim, ki si prizadevajo za enotnost celotnega sistema davka na dodano vrednost, ampak tudi slednji morajo oceniti predlog kot povsem legitimen in dobrohoten. Dosti bolj špasna pa je ideja, da ukinitev 8 % davka pomeni pocenitev za osem odstotkov. Namesto da bi izračunal, koliko v resnici znaša pocenitev v konkretnem primeru, sem si pred duševnimi očmi naslikal naslednjo alegorično podobo: V neki deželi so hudi vladarji davili ljudstvo s 100 % davkom. Pa se je našel prijazni branilec zatiranega ljudstva, ki je davek ukinil in pocenil blago za 100 % ... in je bilo od tistega dne dalje vse brezplačno in je ljudstvo svojega branilca na naslednjih volitvah na rokah poneslo v vladno palačo ... Ganljivo.

Gotovo se bo našel kdo, ki bo trdil, da v imenu formalne pravilnosti vedno zlobno popljuvam še tako dobronamerna dejanja. Ni res, porečem, prav rad priznam, da je vaše meso voljno, le duh se zdi nekoliko čuden. In si vzamem pravico, da tudi obvladanje procentnega računa upoštevam pri presoji vprašanja, kakšen je globalni domet "ostrine duha".

Ni se treba strinjati, dajte pa mi pravico do izbire. Vsaj toliko mi je privoščite, kot je sam namenjam drugim. Bojim se, da bo prihajajoči osemenjevalni referendum naredil približno tako izrazito razslojitev med ljudmi, kot jo je katera od (recimo) pomembnih "vojnih tem". Gromozanske razlike med ljudmi ne nastajajo samo na ravni odnosa do konkretnega referendumskega vprašanja, ampak že dosti prej, pri splošni logiki razumevanja razlik med potrebnimi in zadostnimi pogoji, med delom in celoto, med "mora" in "lahko". Rajši v dvoje? Seveda, jaz tudi. Ampak kakšno zvezo ima moj "rajši" z izbirami drugih ljudi? Samo v najbolj norih sanjah (ali tam, kjer cela čreda slepo sledi pastirjevemu ukazu) nastajajo konstrukti kot "rajši imam kavo, zato nihče v tej deželi ne bo pil čaja". Nobenega ljubitelja kave ne bomo silili, naj ploska uživalcem čaja, osebno si morda celo pridržujem pravico do antipatije ... toda njim vzeti pravico do izbire samo zato, ker se jaz z njihovim okusom ne strinjam? Dajte no, gospoda, Voltaire se vrti v grobu. Ampak to je najbrž slab primer, saj vam ta mož nikoli ni bil posebej simpatičen in vas ne moti, če nima posmrtnega miru.