Lumpen-politika

Manj opaženo je, da bo vse, kar ta politika počne, imelo dolgoročne posledice. Popolnoma zunaj javne zavesti pa je razmišljanje, kakšne bodo te dolgoročne posledice.

V zadnjem času so spet začeli pitati javno "mnenje" s projektoma, ki naj bi zbudila vtis, da tukajšnji oblastniki mislijo na prihodnost. Ponovno nas poskušajo fascinirati z vključevanjem v pakt NATO in s "spravo".

Za pakt NATO kakšnih posebnih argumentov nikoli ni bilo. Za kratek čas so sicer poskusili z vabo, da naj bi nas članstvo "civiliziralo" - a so od tega "argumenta" kaj hitro odstopili. Tukajšnja zavest vendarle še ni toliko kolonizirana, da bi si želela v "civilizacijo" skoz topovske cevi, pa tudi segment "zahodne civilizacije", ki ga predstavlja NATO, ni ravno privlačen. Saj navsezadnje "zahodna civilizacija" že dobro stoletje ni več privlačna niti za sebe samo. To je, za nas. Argument, da se nekdanji sovjetski sateliti zdaj trgajo za to, da bi postali ameriški sateliti, pa tudi smrdi po non sequitur. Zdaj nas ne farbajo več z vsebino, pač pa z obliko: zdaj "lobiramo".

Za stroške izdaje solidne slovenske knjige na mesec v našem imenu plačujejo mešetarsko firmo, da lazi okoli ameriških zakonodajavcev in jih prepričuje, kako pomembno da je članstvo Slovenije v paktu NATO. Tukajšnja država je tako postala notranjepolitični problem v ZDA. Še več: v našem imenu je država trdno angažirana na tisti poziciji v tamkajšnji politiki, ki dostop do vzvodov odločanja dela odvisen od denarja. Ki celo odločanje postavlja v odvisnost od denarja. V ZDA ta čas niti političnega prostora ni, zato bi težko rekli, da slovenska država v ZDA podpira protidemokratične sile. Saj podpira veliko radikalnejše sile: tiste, ki uničujejo samo polje političnega. Da je to popolnoma na liniji NATO pakta, je razvidno iz stališča njegovega sekretarja Robertsona, po katerem naj bi bilo demokratično odločanje "najbolj toga oblika odločanja". Kaj je dolgoročni "cilj" kampanje za članstvo v paktu NATO, je zdaj menda že jasno: likvidacija emancipacijskih procesov tukaj pri nas. Nomenklatura, ki je prišla na oblast z uzurpacijo nekaterih dosežkov tukajšnje emancipacije človeštva, pač ve, da z likvidacijo stoji, z emancipacijo pa pade.

A tukajšnje množice so od hudiča: likvidirajte emancipacijske potenciale osemdesetih, pa vam planejo na dan emancipacijski potenciali štiridesetih. Torej je treba uničiti še te; torej: "sprava". Socialistično revolucijo so dejansko sicer že zatolkli s privatizacijo, denacionalizacijo itn. - a zdaj je treba uničiti tudi njeno simbolno moč, zbrisati sam spomin na zgodovinsko zahtevo po svobodi, enakosti in solidarnosti. Torej: lop po revoluciji.

A tukajšnje množice so od hudiča: tako krepko so delale zgodovino, da jim je ni in ni mogoče iztrgati iz rok. Likvidirajte spomin na socialistično revolucijo, pa vam plane na dan antifašizem. Torej: "sprava" s kolaboracionizmom. Ker da so se bojevali proti "boljševistični zaroti", se bomo delali, kot da ne vemo, da so se "bojevali" tudi proti "judovski zaroti".

Ideološka maska sedanjega establišmenta je vse bolj groteskna: saj je tudi tisto, kar naj bi prikrivala, vse bolj morbidno. Pomisliti moramo le, kdaj so spet vrgli v svet oguljeno geslo "sprave". Ko se je pokazalo, da je domnevna "Evropa" zgolj ameriška kolonija. Da je "Evropa" ameriška kolonija na ideološki ravni: saj niti domnevni evropski "socialisti" od Blaira prek Prodija do Schroederja niso ne voljni ne zmožni postaviti alternative sedanji ameriški ne zgolj imperialni, temveč neposredno reakcionarni politiki. "Evropa" je kolonija v političnem smislu - in celo v ekonomskem: evropska recesija kaže, da se ob vsem mogočnem združevanju še niso znebili odvisnosti od ameriške ekonomije.

"Spravo" so potegnili iz naftalina, ko se je pokazalo, da je "pridruževanje" nemara problematično - da je nemara treba odpreti debato o "Evropi", prenehati s pasivnim podrejanjem in začeti delovati. Navadna pamet bi si mislila, da je to trenutek priložnosti: ne pa razredna pamet tukajšnjega establišmenta. Svoj interes vidijo v podrejenosti dežele v celoti in sebe samih posebej: svojo perspektivo vidijo v tem, da na lokalni ravni izvršujejo globalne zahteve trenutnega svetovnega hegemona.

"Spravo" so res ponovno aktivirali, prav ko se je pokazalo, da antiglobalizacijska gibanja niso ne trenutna ne šibka ne ekstravagantna. Ko se je pokazalo, da so antiglobalizmi tudi pri nas trajni, močni in intelektualno superiorni. Navadna pamet bi si mislila, da so antiglobalizmi naša prava vključitev v Evropo; da je fronta naprednega človeštva naša najboljša politična platforma. A razredna pamet establišmenta ne misli tako: ker svojo "nišo" vidi v tem, da je transmisija trenutnega svetovnega gospostva, nas potiska v podrejenost v razpadajočem sistemu.

Tukajšnja etablirana politika potemtakem zasluži, da jo definiramo za "lumpen-politiko". To ni psovka, temveč koncept. Potrdimo to z navedkom., Radikalni ekonomist Andre Gunder Frank je zapisal takole: "... 'evropsko' usmerjena lumpen-buržoazija je ustvarila 'nacionalne' lumpen-države, ki niso nikoli dosegle resnične neodvisnosti, temveč so bile preprosto učinkovito sredstvo za lumpen-buržoazno politiko lumpen-razvoja". Frank je pisal o Južni Ameriki.