kolumna / Dragica Korade, Večer: Demokracija in drugi nesporazumi

Referenduma za vstop v Nato torej ne bo. Dejstvo, da sicer maloštevilne pobude zanj z globokim prezirom zavračajo tako leve kot tudi desne stranke, nedvomno označuje začetek novega obdobja slovenske politike. Kar nam ta politika omogoča misliti, čemur daje vse bolj razločno obliko, je koncept vladajoče zavesti, po kateri vere v dobre namene oblasti, kaj šele v njena prizadevanja za skupno dobro, ni več mogoče deliti z običajnim moškim in žensko, ki sta skozi prvo osamosvojitveno desetletko namesto koncepta demokracije kar naprej odkrivala recept za goljufijo. Ne samo v oblast, ki je skozi svoje brezdušne tranzicijske zgodbe brez zadržkov razkazovala izgubo občutka za človeško mero, na koncu se je sfižilo zaupanje celo v nekaj tako človeško preprostega, dobronamernega in solidarnega kot naj bi bil Rdeči križ. Strah tistih, ki nasprotujejo referendumu o Natu, ker se bojijo njegovih rezultatov, je nadvse poučen, ampak odvečen: ne toliko od Nata, ljudje se poskušajo distancirati od promotorjev Nata kjer le morejo in ko le morejo. Takih priložnosti pa ni veliko. Še več: vse kaže, da jih bo vse manj.

Eno od strategij izobčanja tistih, ki niso sposobni prebaviti vseh vladajočih laži, je pred nedavnim ubesedil sam premier Janez Drnovšek, ko je kritike vlade in vladnega programa zapravljanja davkoplačevalskega denarja vehementno pojasnil z "mrhovinarskim instinktom" medijev. Če sploh kaj, potem ta grob politični obračun z novinarstvom, ki si še šteje za dolžnost, da gleda oblastem pod prste, dovolj natančno naznanja, da je Drnovšku po desetih letih uspelo (spet) vzpostaviti oblast, ki je ne more zadeti nobena refleksija, kaj šele avtorefleksija. Za dobre duše, ki so vsemu navkljub prepričane, da tej premierovi izjavi ne gre pripisovati posebne teže, ker bi jo lahko povzročili slabi živci ali slabo zdravstveno počutje, morda ne bo odveč opomba, da je le nekaj dni kasneje dr. Janez Drnovšek v parlamentu utemeljeval nakup zdaj že proslulega državnega letala tudi s podatkom, da je imela slovenska republiška vlada še v času jugoslovanskega komunizma ne eno, ampak kar dve svoji letali. Res je, da nam je premier tokrat prizanesel z naštevanjem vsega, kar je imel tovariš Tito, ampak za ljudi, ki jim je demokracija vsaj malo pri srcu, je dovolj alarmantno že samo dejstvo, da nekje v malih možganih novih demokratičnih oblasti še zmeraj ždi stara komunistična nomenklatura v vsem svojem blišču. Če se je premieru danes zdelo smiselno pogledati, s čim se je prevažala prejšnja oblast, zakaj bi se mu jutri zdel sporen njen represivni odnos do tistih, ki - recimo - mislijo drugače? In mar v njegovi izjavi o mrhovinarstvu ni vsebovano vse tisto, kar smo še sredi osemdesetih, ko sta svoboda in cenzura tiska postali že stvar javnih diskusij, prepoznavali kot diktatorski refleks? Nam torej zdaj, ko je plen, imenovan družbena lastnina, že skorajda razdeljen, predstoji naša preteklost v drugi, popravljeni izdaji? Novo gospostvo, ki mu bomo v terminološki stiski preprosto rekli balkanski kapitalizem?

Da gre za strategijo izobčanja, ki ne funkcionira samo v Drnovškovi glavi, je pri pričanju pred Zamernikovo parlamentarno komisijo, ki raziskuje morebitno politično ozadje napada na novinarja Mira Petka, dokazal tudi pomemben državni uslužbenec, namreč predsednik uprave NKBM dr. Jože Glogovšek, ko je poslance nonšalantno poučil, kaj sploh je "stvar novinarstva" in kaj ne. Pranje denarja, o katerem si je novinar Miro Petek med drugim tudi "drznil" pisati, po Glogovšku seveda ni novinarska stvar. Da bi domet te izjave razumeli, povejmo, da ne gre samo za prizadetega bankirja, ki ga je Petkovo pisanje o nepravilnostih v eni od njegovih podružnic najbrž vznejevoljilo: tu gre tudi za predsednika Večerovega nadzornega sveta in predstavnika večinskega lastnika časopisa, pri katerem je Petek zaposlen.

Tudi če med nami ne bi bilo surovo pretepenega novinarja, ki je očitno brskal po prepovedanih stvareh, je izjava tega moža, ki že v svojih funkcijah zaokroža čudaško intimnost med državo, politiko in svobodo tiska, v vsej svoji betajnovski preproščini strašljiva. Ampak med nami je novinar z razbito glavo in po dobrem letu dni od napada nanj nastaja vtis, da bodo sicer "v interesu preiskave" molčeči pristojni izumili tisoč in eno teorijo o tem, zakaj nekateri primeri pač ostanejo neraziskani in kako preprosto se lahko uradno izgovorjene laži, naperjene proti žrtvam, vpisujejo v evidenco komunikacijskih nesporazumov. Vemo, kaj pomenijo te teorije: legitimacijo tiste prakse, ki je začela tisto novinarstvo, ki se še zaveda svoje družbene vloge, obravnavati kot mrhovinarstvo.