Kolumna / Vlasta Jalušić: Od Oliverja do predsedniškega kandidata
Dva dneva ladijskega dnevnika
MLADINA, št. 30, 31. 7. 2002

© Tomo Lavrič
To tukaj ni zaresna kolumna. Urednik me je pomaknil od kulturnikov med politične kolumniste. Torej lahko napišem nepolitičen tekst. Ali zgodbo. Prepišem ladijski dnevnik. To bo za poletje kar pravšnje. Kolumna, ki jo berete, je napisana z roko. Na čolnu. Z nalivnim peresom, ki ga uporabljam za pisanje dnevnika. Ladijsko-ribiškega, saj že en teden plujem iz Dubrovnika in se skupaj s T. motovilim med otoki in otočki. (Tokrat sem svoj najljubši zaliv prepustila drugim. Naj skupaj z domačini premlevajo otoške travme.)

© Tomo Lavrič
To tukaj ni zaresna kolumna. Urednik me je pomaknil od kulturnikov med politične kolumniste. Torej lahko napišem nepolitičen tekst. Ali zgodbo. Prepišem ladijski dnevnik. To bo za poletje kar pravšnje. Kolumna, ki jo berete, je napisana z roko. Na čolnu. Z nalivnim peresom, ki ga uporabljam za pisanje dnevnika. Ladijsko-ribiškega, saj že en teden plujem iz Dubrovnika in se skupaj s T. motovilim med otoki in otočki. (Tokrat sem svoj najljubši zaliv prepustila drugim. Naj skupaj z domačini premlevajo otoške travme.)
Petek, 12. julija
This is how your dream become truth! Oziroma kako se uresniči nočna mora. V Šunju na otoku Lopudu vso noč ni bilo miru. Lokalna mularija se je spomnila in v plažni gostilni organizirala priložnostno beach party. S plažo, na plaži ... V dobesednem pomenu besede: komad na komad hrvaškega popa, in to vso noč. Komajda sem spala. (T. je že začel preklinjati "Podn" in kar sledi ...) Pop od Tereze, vse, kar je vmes - denimo Novi fosili, tja do Oliverja. Gor in dol, levo in desno. Do petih zjutraj.
T., ki pozneje na Mljetu v Saplunari kuha brodet (ugorja, ki ga je obema v tolažbo ujel ponoči, med beach party na Lopudu), mi pravi (potem ko potiho odganjava dva velika gliserja, ki hočeta sidrati blizu naju): "Poglej, ali ni tam na vrhu tistega Oliver!" V nemogočem gliserju, na komandnem stolpu, ki štrli v višino, da je čoln višji kot daljši, zasenčen z belimi tančicami z vseh strani, sedi belolas gospod in od zgoraj motri peščene plažice v zalivu. Res je Oliver, podoben kitajskemu cesarju na njegovih nosilih. Marko Brecelj, ki se je dal prinesti h kulturni ministrici, je kitajskega cesarja oponašal, Oliver pa je zares videti tako.
Nedelja, 14. julija
Da je na današnji dan padla Bastilja, sem ugotovila šele zdaj, med vožnjo proti kanalu med Mljetom in Korčulo. Jugo, močni vetrovi, kot se reče lokalno: Lipo je iskopalo. Nekaj kapelj dežja. T. pravi, da upa, da ne bo obrnilo na burjo. Vsaj ne tako hitro. Valovi kakšen meter in pol visoki, a buta le v krmo, tako naju mehko potiska naprej. Pred nama Sveti Ilija v oblakih, Korčula se komaj vidi.
Včeraj sva odplula iz pozidane Saplunare. (Dve novi hiši se spuščata do zaliva, divje zarezani v skale, mivko in zelene borovce, ki so jih pred tem dodobra izsekali.) Mljet je čuden otok, brez centra, nikjer mesta, le vasice, prerasle v nekakšne turistične kraje. Pred tremi leti sem v Sobri hotela kupiti časopis. Pa pravi barba, da ga ne prodajajo, naj sedem v kafič na rivi in počakam, da mi ga (prebranega) odstopi kdo od tistih, ki ga naročajo iz Dubrovnika.
Potem ko sva po zahodni, zunanji strani Mljeta zapustila Oliverja, ki je na vročem opoldanskem soncu iz gumenjaka namakal trnek, sva po pusti, a živozeleni strani otoka odplula navzgor, proti Solinam, Jezerom in Pomeni. Peklensko vroče, sredi poti sem se morala počiti v morje. Mimo t. i. Odisejeve špilje ali vstopa v jezera, ki so ga, hvala morskim bogovom, popolnoma zaprli. Ustavila sva se v majhnem, skoraj čisto zaprtem zalivu Blaca. Zasidrana sva čakala, da vročina pojenja. Nenadoma pribrenči gumenjak, povoha vhod v zalivček-jezerce, se obrne in pripelje do naju. Dubrovniška registracija, ribiški čoln, torej (delujeva kot) nativca. Nenavadno, saj v čolnu nekaj bereta. "Dali je tu ulas u Veliko jezero?" vpraša obiskovalec v slovenski hrvaščini. T. mu odgovori v knjižni slovenščini, da levo, a da z motorjem ne sme noter. Tip pa kar vztraja pri hrvaščini, saj nativci ne morejo odgovoriti slovensko. In odbrenči proti jezerom. Pozneje se vrne in komunicira na isti način ... Potem pa le vpraša, ali sva "od tukaj" ...
Zvečer zezam T., da bi moral reči, da se na Mljetu (in v Dubrovniku) otroci že v osnovnih šolah učijo slovenski jezik, da lahko dostojno sprejmejo množice slovenskih turistov, ki v svojih hi-tech čolničkih kot čebele oblegajo naravne lepote neosvojenih dalmatinskih otokov. Med tem na hotelski terasi na Pomeni igra one-man band: tu sva spet naletela na najino usodno (rdečo) nit - Oliverja (ne v živo, temveč iz grla pojočega gospoda). Tako sva mirno odšla spat. Pred tem poklicala predsedniškega kandidata na Korčulo. In tako zdaj voziva od cesarja Oliverja do novega predsedniškega kandidata.
Torek, 23. julija
P. S. Vmes sva lovila na Mljetu. Ulovila iglico, za vabo na trajino (ribiška naprava za velike ribe). Ulovila nobenega zobatca. T. iglico izpusti in pravi, da bo živela. Upam. Da je ne bo pomalical kakšen požrešen zobatec. Toliko.
P. P. S. Te zadnje stavke sem prepisala iz dnevnika na Kornatih (en teden pozneje). Tudi tu loviva. Piha rahel jugozahodnik. Pišem na premcu, malo me valja. T. vztraja na krmi s trajino. Prekinem, ker grem na pomoč. Gofa, pet do šest kilogramov. In sva žalostna ...