Kolumna / Matevž Krivic: Kako resneje do predsednika

Kako zresniti izbiro predsednika republike? Na prvi pogled čudno vprašanje. Mar sedanji način izbire ni resen? Je in ni. Je, ker je demokratičen: kandidira lahko vsakdo, ki zbere 5.000 podpisov ali ustrezno strankarsko podporo, na koncu pa zmaga tisti, ki dobi večino oddanih glasov. Ne zdi pa se mi dovolj resno, kako k zadevi pristopamo sedaj, ko kandidature še niso vložene in ko v nekritičnem “medijskem cirkusu” poleg resnih aspirantov na kandidature dobiva enakovredne vloge tudi vse več “znancev iz sosednje ulice”. V zadnji javnomnenjski raziskavi (12. aprila) vidim, da je poleg šestih politikov (Drnovšek, Arhar, Brezigarjeva, Jelinčič, Bebler, Kreft), ki so dobili od 32 do 2 odstotka podpore, zraven sedaj že kar sedem marginalcev, od katerih je prvi dobil 0,3% glasov anketirancev, zadnja dva pa 0,0%: Tomaž Rozman, Jure Cekuta, Marko Kožar, Štefan Hudobivnik, Dušan Mihajlovič, Blaž Svetek, Stane Sevčnikar. Kako si ti ljudje in njihovi podporniki lahko mislijo, da tudi taka, širši javnosti povsem neznana oseba, lahko resno kandidira za mesto prvega človeka v državi, torej za skrajno izpostavljeno državniško funkcijo, mi je uganka.

Morda je kdo od njih tudi zares, zavestno in hote le “cirkusant”, ki se pravzaprav dela norca iz vseh, ki njegovo nastopaštvo jemljejo resno - kdo drug morda le izkorišča ta “medijski cirkus” za ekonomsko, profesionalno ali kdovekakšno še osebno promocijo - tretji si spet morda le nekoliko naivno razlaga načelo enakosti pred zakonom, češ, če lahko kandidira vsakdo, zakaj potem ne bi smel tudi jaz. Seveda smejo najaviti svoje kandidature tudi vsi taki, nihče jim tega ne sme braniti. Ampak kandidati - z vsemi pravicami, ki jim jih zakon zagotavlja - bodo postali šele, če bodo s 5.000 podpisi dokazali, da kandidiranje ni bila le njihova muha, šala ali ekonomsko-propagandni trik, ampak da jih zakonsko zahtevano število državljanov šteje za primerne za kandidiranje. Do tega trenutka pa bi zlasti mediji lahko pokazali malo več odgovornosti in spoštovanja do funkcije predsednika republike (in s tem do države same) in ne bi že dolge mesece pred tem z “enakopravnim” tretiranjem vsake najavljene kandidature kot resne in z nenormalno pozornostjo izjavam takih samozvanih “kandidatov” v bistvu po malem načenjali tudi ugled funkcije, za katero gre. Ne mislim seveda na to, da nas o njih sploh ne bi smeli obvestiti - predlagam le malo več mere in razuma.

V tujini se sicer kakšni tovrstni “krjavlji” včasih prebijejo celo med prave, “uradne” kandidate. Ampak potem npr. komik Coluche v Franciji v kampanji vsaj ušpiči kakšno nesramno duhovitost, naši “krjavlji” pa večinoma znajo kazati volilcem le kaj še precej bolj bledega in še manj zanimivega, kot je Colucheva naga rit. No, ampak preidimo sedaj k resnejšim vprašanjem, povezanim z resnostjo izbire predsednika republike.

Glavno tako vprašanje je seveda vprašanje smiselnosti neposrednih volitev predsednika republike. Ne v ZDA ali v Franciji, kjer je to funkcija, ki prinaša oblast, ampak v parlamentarnih republikah, kjer je to izrazito reprezentativna funkcija, ločena od izvajanja vsake oblasti, in politično pomembna samo za vzdrževanje ustavnega ravnovesja med nosilci treh vej oblasti, kadar v odnosih med njimi pride do krize, ki je sami ne morejo razrešiti (imenovanje mandatarja za sestavo vlade ob nejasnem izidu parlamentarnih volitev, razpustitev v sebi blokiranega parlamenta in podobno). Kot je zadnjič v Mladini poudaril tudi dr. France Bučar, je za parlamentarne republike normalno, da predsednika republike izvoli parlament. Le v Avstriji še poznajo tako anomalijo kot pri nas - neposredne volitve predsednika republike. A vsaj doslej, kolikor vem, brez tolikšnih “krjaveljskih” vložkov kot pri nas.

A glavni problem neposrednih volitev seveda niso “krjavlji”, ti so zgolj neprijeten “okrasek”. Glavni problem je v tem, da tudi resni, kvalificirani politični kandidati za to državniško, vendar nadstrankarsko funkcijo na neposrednih volitvah skoraj neizbežno nastopajo v imenu svoje stranke. Naj ponovim, kar sem o tem v tej kolumni napisal že pred meseci: “Seveda to potem nujno deformira smisel in vsebino predvolilne tekme, ko kandidati za predsednika republike propagirajo poglede in politiko svoje stranke (ali pa, kar je v bistvu skoraj isto, politične poglede, ki se pokrivajo s pogledi te ali one stranke - primer nekaterih, praviloma kar vseh “neodvisnih” kandidatov z “zunanjo” podporo strank), namesto da bi celotnemu volilnemu telesu skušali prikazati - ne da bi seveda skrivali svoje politično prepričanje - kako nameravajo opravljati nadstrankarsko funkcijo predsednika republike, v imenu vseh državljanov.”

Tega hudega “sistemskega defekta” pri volitvah predsednika republike v parlamentu (ponekod za to razširjenem še s predstavniki lokalnih oblasti) seveda ni. Tam je za izvolitev potrebna praviloma dvotretjinska večina, zato je že pri kandidaturah treba iskati kar najširši medstrankarski konsenz. Predlagajo stranke, ampak praviloma ne svojih ekstremnih eksponentov, temveč zmerne (ali celo sploh nestrankarske ljudi), take, ki lahko dobijo tudi podporo drugih strank. Procedura je potem včasih sicer zelo dolga, v Italiji je bilo nekajkrat potrebnih tudi 50 in več glasovanj, preden se je našel sprejemljiv kandidat - ampak s tako široko podporo izbrani predsednik republike ima potem potrebno avtoriteto, kadar je izjemoma potrebna njegova ustavno predvidena intervencija med kasneje sprtimi političnimi akterji. Kajti prav to je, ponavljam spet in spet, tisto, zaradi česar parlamentarne republike predsednika republike res potrebujejo (podobno kot parlamentarne monarhije monarha). In to svojo bistveno politično funkcijo mnogo lažje uresničuje parlamentarno izvoljeni predsednik republike. Potrebuje zaupanje in podporo političnih strank, političnih sil v parlamentu - ljudska podpora mu pri opravljanju te “posredniške” nadstrankarske funkcije bolj malo pomaga, če mu ni celo v oviro, še zlasti takrat, kadar ta “ljudska podpora” v resnici pomeni le podporo levega ali desnega dela volilcev, do česar pa neposredne volitve kaj lahko, celo praviloma pripeljejo.

Ko sedaj spreminjamo ustavo, bi bilo pametno za naslednje predsedniške volitve “normalizirati” tudi to. Ali pa morda narediti celo korak od evropske “normale” (ki bi se ob naši nizki politični kulturi brez “ljudske kontrole” morda lahko tudi sfižila) naprej, namreč v neko inovacijo, ki bi združila zgoraj opisane “sistemske” prednosti parlamentarnih volitev z “demokratično kontrolo” neposrednih volitev. Kako? Možna sta dva dokaj preprosta načina: ali zahtevati že kandidature s podporo ne ene, ampak večine strank oziroma poslancev, ali pa izvesti volitve najprej “po evropsko” v parlamentu in zahtevati nato še potrditev izvoljenega na ljudskem glasovanju (da se s tem prepreči kakšen možen nečasten rezultat “medstrankarske trgovine”, ki za ljudstvo ne bi bil sprejemljiv). Razmislimo.