kolumna / Dragica Korade, Večer: Nesposobnost in druge tehnologije

Ko se je že zdelo, da se bo tudi čez drugo obletnico napada na koroškega novinarja Mira Petka poveznil molk oblasti, ki v "interesu preiskave" o svojih komunikacijskih in drugih zapletih praviloma ne dajejo izjav, se je sredi velikih političnih besed o vojni, Bushu, Chiracu, Vilni, Natu in spremembah ustave malodane kot v časih jugoslovanskih izrednih razmer zgodila nočna seja parlamenta. To, da so se na njej do polnočnih ur za zaprtimi vrati odvijali politični boji za demontažo parlamentarne komisije, ki raziskuje morebitno politično ozadje napada na novinarja, ki je skušal dešifrirati skrivnost koroške tranzicije, morda pove največ o aktualnih družbenih razmerah v Sloveniji. Saj ne, da nas način bivanja Slovenije v Evropski uniji in Natu ne bi vznemirjal, odprtih vprašanj je veliko in nedvoumnih odgovorov malo, ampak bolj kot to, kar se prikazuje kot naša prihodnost, vznemirja namera, da bi kdo primeru Petek vendarle prišel do dna. Če sploh kaj, potem je po dveh letih dihanja za ovratnik jasno vsaj to, da to dno pač ni prazno dno, ampak je negacija tistega, kar je v njem negirano.

Klavrnost teh razmer v ničemer ne spreminja dejstvo, da parlamentarna demontaža Zamernikove komisije na koncu vendarle ni uspela: tisti, ki se na nočne boje za čast in oblast slovenske policije in tožilstva spoznajo, pravijo, da si politika enostavno ni mogla privoščiti, da bi komisijo sesula natanko na drugo obletnico zločina, ki je ne samo zaradi surovosti, ampak zlasti zaradi indiferentnosti oblasti, njenih slepomišenj, sprenevedanj in manipulacij, odmeval v mednarodni novinarski skupnosti. Če bi komisijo, ki je potrpežljivo, iz zaslišanja v zaslišanje, ta sprenevedanja in manipulacije odkrivala in v svojem prvem poročilu tudi dokumentirala, tisto noč poslanci razgnali, bi slehernemu postalo jasno, da so politični botri dovolj močni, da v kali zatrejo interes za to, da bi bil primer Petek kdajkoli raziskan.

Senca, ki so jo izrisala politična čudaštva že ob nastajanju te komisije, pa je ostala. Tožbe proti vsem avtorjem in novinarskim hišam, ki se jim je primer Petek vsem neznankam navkljub zdelo vredno ohranjati pri življenju, so to senco samo še podaljšale, do konca pa jo je izostril zdaj že bivši šef državne banke v Mariboru, ki je javnost s suverenostjo, simptomatično za profesorja Toplakove univerze, poučil, da to, ali kdo na banki pere denar, ni stvar novinarstva. Da bi razumeli domet te izjave, povejmo, da je ta mož še zmeraj predsednik nadzornega sveta Večera, ki je v večinski lasti države. V skrajni instanci torej nimamo opravka s skrajnim stališčem posameznika, ampak stališčem establishmenta. Morda postajajo v tej luči nekoliko bolj razumljivi napori represivnih aparatov države, da bi diskreditirali žrtev, ki so ji nekje vmes med eno in drugo informacijsko zaporo mimogrede poskusili naprtiti krivdo za to, da se preiskava ne premakne iz mrtve točke. Zamernikova komisija je imperiju vrnila udarec tako, da se je začela spraševati, kdo v resnici ima zasluge za to, da so pristojni začeli javno preigravati možnosti, da bo primer Petek ostal neraziskan. Kaj se je zgodilo potem, ko so poslanci iz vseh zgodb, ki so jih zbrali, izluščili nekaj odgovorov, smo videli: v prvem naskoku sta šefa policije in tožilstva zahtevala opravičilo, v drugem pa smo doživeli nočno hajko na komisijo, ki je v svojih sklepih o čudaškem obnašanju kriminalistov in tožilcev menda šla predaleč.

Kako daleč, je ostalo za zaprtimi vrati. Ampak celo tisto, kar je potem postalo dostopno javnosti, bolj kot o nesposobnosti vseh pristojnih govori o njihovi sposobnosti, da problem zmaličijo, zbanalizirajo, marginalizirajo, založijo in ne raziščejo. Kdor je to pritlehno tehnologijo pozabljanja spremljal skozi primer Petek, ni mogel spregledati neprijetno konkretnega dejstva, da so se policisti in tožilci vseskozi pritoževali nad pritiski, ki jih na njih izvajajo ne morda kriminalci ali trdorokci bolj visokega formata, ampak javnost in novinarji. Generalna tožilka je z neznosno klimo, ki naj bi jo na Koroškem ustvarili novinarji, utemeljila celo tisto, za kar po njenem zatrjevanju niso obstajali nikakršni zakonski ali strokovni razlogi: namreč selitev primera iz Slovenj Gradca v Maribor. Čeprav smo takrat razdrli nekaj žaltavih na račun Maribora in njegove ustvarjalne klime, smo se naučili, da je edino, kar to tehnologijo ugonablja, javnost, javni spomin in javni razum. Ta poduk je dobil svojo specifično težo, ko je Miro Petek na drugi strani začel ugotavljati, da trn v peti novodobnih lopov niso niti policaji niti tožilci niti zakoni, ampak novinarji in javnost. Tudi zaradi tega sindroma podobnosti se tu, v provinci, kjer so komolci še vedno veliko bolj cenjeni od glav, niti pri dnevni svetlobi nihče več ne čudi, da šef policije ali državne banke govori o novinarjih in novinarstvu na isti način kot kak trdorokec iz štajerskega zakotja.