kolumna / Matevž Krivic: Kronski argument "biti zraven"

Pred mesecem dni sem v tej kolumni, čeprav očiten natoskeptik, vendarle še izražal neke dvome, negotovost in podobno. Danes, dober teden pred referendumom, dvomov in negotovosti v meni ni več. Dvome o tem, katera odločitev bo dražja, je odpravil že uradni molk o tem - četrkov uničujoči članek dr. Bogomirja Kovača v Delu in še bolj uničujoči intervju z dr. Klinejem v Magu sta pri tem samo še postavila piko na i. Na edini resni pomislek z gledišča varnosti (da se nam nečlanstvo morda nekega dne vendarle ne bi maščevalo nasproti Hrvatom) sem našel odgovor že sam - in ko sem v zadnjem Magu prebral, da podobno (on sicer brez omenjanja Hrvaške) misli tudi dr. Kline, sem bil dodatno pomirjen. Če nas res potrebujejo, nas bodo že še povabili, pravi dr. Kline - in jaz dodajam: dokler ne povabijo Hrvaške, si pa lepo vzemimo čas za razmislek. Če nas ne potrebujejo, lucidno pripominja dr. Kline, potem nas pa, ko bomo enkrat v Natu, tudi upoštevali ne bodo. Če bi slučajno pri skupni mizi pri svečanem obedu kaj neolikano ropotali s srebrnim priborom, jih bomo pač dobili najprej po prstih in potem še kje, dokler se ne bomo spametovali. Bomo pa zraven na družinski sliki, to pa ja.

Bodoče finančne, varnostne in podobne "konkretne" dileme - kdo bi nanje danes lahko dal zanesljiv odgovor? Nihče. Če bi bili možni odgovori na ta vprašanja vsaj približno verodostojni in prepričljivi, bi jih uradna propaganda na veliko "vrtela" - pa jih ne. Neznank je tu preveč - kolikor je možnih argumentov, toliko je tudi možnih protiargumentov. Odločiti pa se bo treba danes, te dni - in ljudje bodo za svojo odločitev potrebovali kakšen trdnejši, bolj prepričljiv argument - tudi če ne bo finančno ali varnostno "oprijemljiv" in izračunljiv. In tako se je končno, pospremljen s svečanim defilejem tujih in domačih uglednikov, pojavil kronski argument: biti zraven.

Zelo uspešno, moram reči. Od Robertsona do Fischerja, od nadškofa do Stanovnika - in vsi kot v en glas: bolje je biti zraven, za mizo z velikimi in močnimi. Med vrsticami je kakšen Fischer sicer inteligentno nakazal še marsikaj drugega, kakšen Rode pa, kako bomo tam enakopravni z ZDA in podobne abotnosti. A te "nianse" lahko tudi zanemarimo. Učinek v javnomnenjskih anketah je bil hiter in izredno močan. Tudi strokovnjak dr. Kline v Magu na vprašanje, ali bodo državljani podlegli temu pritisku, pravi: "Zagotovo ... izid nikakor ni negotov".

Take prognoze seveda olajšujejo moralne dileme tudi "pravim" natoskeptikom - torej tistim, ki nis(m)o bili apriorni nasprotniki vstopa v Nato. Vsakogar, ki ni fanatičen zagovornik ene ali druge skrajnosti, seveda malo stisne pri srcu ob misli "kaj pa, če bo ravno naših nekaj glasov odločilo" - in zdaj nam bo lažje: izid je že odločen, gre le še za razmerje odstotkov za in proti. In se bo marsikdo lažjega srca odločil glasovati "proti", čeprav mu čisto vse seveda še zdaleč ni jasno. Če bo kdo še vedno neodločen, seveda ponavljam nasvet izpred meseca dni: potem ostanite doma ali glasujte neodločeno (s prazno ali na obeh koncih prečrtano glasovnico).

Mene pa je prav ta "kronski argument" (biti zraven) trdno prepričal, da moram od natoskeptikov prestopiti k nasprotnikom (vsaj sedanjega) vstopa v Nato. Povsem kredibilno se sicer sliši, kadar Nemci, Francozi ali Belgijci govorijo, da je bolje biti zraven kot ne. Verjamem. Znajo namreč reči tudi ne, kadar je treba. Naši politiki pa tega žal niso sposobni. Če hočeš soodločati o pomembnih rečeh, te mora pač biti nekaj v hlačah. V materialnem - in tudi v psihološkem smislu. V obeh smislih smo mi žal popolne nule. Vilniuška epizoda bi tu morala odpreti oči še zadnjemu slepcu. Če nas ne bo zraven, to ne bo tako bodlo v oči (domače in tuje) javnosti kot v primeru, če bomo zraven.

Pa seveda ne gre le za korajžo in diplomatske sposobnosti - in tudi ne samo za to, koliko divizij in koliko ekonomske moči ima kdo, ki bi rad resnično soodločal o zadevah svetovnega miru in varnosti. Gre predvsem za to, kakšne odločitve bo Nato o teh stvareh sprejemal - take, kjer bi bili radi zraven, ali take, katerih nas bo ali bi nas vsaj moralo biti sram. Prve bodo sprejete tudi brez nas - in z veseljem jih bomo lahko podpirali tudi od zunaj. Drugih pa, če bomo zraven, ne bomo mogli preprečiti - celo če bodo iz te naše šentflorjanske mentalitete kdaj zrasli spodobnejši in sposobnejši politiki, kot jim imamo na razpolago sedaj. Poglejte samo sedanje šibke države - nestalne članice Varnostnega sveta, v kakšnem neznosnem primežu med ameriškim in francoskim diplomatskim, ekonomskim in vsakršnim pritiskom so se znašle. Govorjenje o enakopravnem odločanju malih z velikimi je v takih okoliščinah popolna perverzija. Če si zraven, si izpostavljen pritiskom, ki jih ne moreš vzdržati - če te ni zraven, te vsaj pustijo pri miru in lahko vsaj ohraniš obraz. Taka je pač svetovna politika, pa če je to komu všeč ali ne.

Na prvi televizijski konfrontaciji ta teden je te vrste argument proti vključitvi v Nato na koncu začel navajati eden od najmlajših udeležencev, tisti iz Bele Krajine - pa žal misli ni več mogel razviti. In danes, v četrtek zjutraj, sem ob 6.25 zaslišal v kramljanju med jutranjo glasbo na radijskem prvem programu prav resne besede o položaju malih, šibkih držav ob iraški krizi v varnostnem svetu OZN. "Najprej te učijo, da misli s svojo glavo", je bridko pokomentiral jutranji povezovalec programa, potem ti pa takole zlomijo hrbtenico (on je to zadnje povedal lepše - žal si besed nisem več zapomnil).

Če teh nestalnih članic VS ameriški pritisk ne bo zlomil, bo to najbrž preprečil le učinkovit francoski protipritisk, ne pa želja teh držav, da bi delovale tako, kot res mislijo. In najbrž že kolnejo uro in dan, ko so se pustile zmamiti za tisto imenitno mizo v stekleni palači ob East Riverju - razen morda, če bodo svoj glas Američanom res dobro prodale. Kar pa ni prav zelo verjetno, tudi če o moralnih plateh takega izida niti ne razmišljamo.

In če bodo ZDA enkrat končno zlomile in ponižale OZN, si ni težko predstavljati, kakšna "demokracija" bo potem zavladala znotraj Nata. Ali pa tudi brez poprejšnjega zloma OZN - vrstni red navsezadnje ni bistven. Prav smešno se mi zdi navajati sedanji francosko-nemško-belgijski upor znotraj Nata kot dokaz demokratičnosti te organizacije. Še ta, tako močna naveza je pritisk komaj vzdržala - ali ga sploh že je, se bo pravzaprav videlo šele čez čas. Vsi "mali" smo jih kratkovidno in kramarsko takoj pustili na cedilu - kaj to, zabodli smo jim nož v hrbet.

Podimo se raje najprej malo učit politike v Evropsko unijo - za vstop v Nato, če bi se po čudežu razvil v nekaj dobrega, bo še dovolj priložnosti. V EU pa bog ne daj, da bi ostalo v veljavi pravilo o šestmesečni rotaciji predsedujoče države. Ko pridemo na vrsto mi z našimi političnimi geniji, ki še doma in s sosedi stvari niso sposobni spraviti v red - gorje nam in Evropski uniji.