kolumna / Matevž Krivic: Kronski argument "biti zraven"

Pred mesecem dni sem v tej kolumni, čeprav očiten natoskeptik, vendarle še izražal neke dvome, negotovost in podobno. Danes, dober teden pred referendumom, dvomov in negotovosti v meni ni več. Dvome o tem, katera odločitev bo dražja, je odpravil že uradni molk o tem - četrkov uničujoči članek dr. Bogomirja Kovača v Delu in še bolj uničujoči intervju z dr. Klinejem v Magu sta pri tem samo še postavila piko na i. Na edini resni pomislek z gledišča varnosti (da se nam nečlanstvo morda nekega dne vendarle ne bi maščevalo nasproti Hrvatom) sem našel odgovor že sam - in ko sem v zadnjem Magu prebral, da podobno (on sicer brez omenjanja Hrvaške) misli tudi dr. Kline, sem bil dodatno pomirjen. Če nas res potrebujejo, nas bodo že še povabili, pravi dr. Kline - in jaz dodajam: dokler ne povabijo Hrvaške, si pa lepo vzemimo čas za razmislek. Če nas ne potrebujejo, lucidno pripominja dr. Kline, potem nas pa, ko bomo enkrat v Natu, tudi upoštevali ne bodo. Če bi slučajno pri skupni mizi pri svečanem obedu kaj neolikano ropotali s srebrnim priborom, jih bomo pač dobili najprej po prstih in potem še kje, dokler se ne bomo spametovali. Bomo pa zraven na družinski sliki, to pa ja.