kolumna / Dragica Korade, Večer: Irak in druge vojne

Podobe množic, ki malodane iz vseh mest tega sveta izganjajo čas vojne, so seveda fascinantne. Kar fascinira, ni samo njihovo število, ampak vztrajnost, s katero ljudje iz tedna v teden preplavljajo ulice s protivojnimi in protivojaškimi gesli. Čeprav si najbrž nihče ne domišlja, da je na ta način mogoče to vojno ustaviti ali vsaj zmanjšati njene destruktivne učinke, prihaja zavest, ki se pohod za pohodom formira skozi to gibanje, kot veliko olajšanje: že dolgo namreč nismo v svoji bližini srečali množic, ki bi odprto zagovarjale idejo miru, potrebo po medčloveški solidarnosti, skrbi za drugega, sočutju in druge malenkosti, ki sredi kaosa, v katerem lahko zablestijo na političnem nebu samo Bushi in Sadami, vsaj na individualni ravni preprečujejo zdrs v barbarstvo. Kaj pa je barbarstvo drugega kot to, da zmaličiš odnose med ljudmi, zdrobiš v prah njihov občutek za dostojanstvo in za človeško mero? Čemu se denimo Zoran Predin upira, ko javno izjavlja, da ga je sram zaradi vloge, ki jo je v mednarodni politiki odigrala Slovenija, če ne tej nameri oblasti? Politični mehanizem, ki tod naokrog fabricira splošno ljudsko navdušenje za vojno in mir, nas je lep čas, poldrugo desetletje pravzaprav, spreminjal v moralne pokveke in kot take nas etablirana politika tudi obravnava: zato ima zdaj takšne težave z dešifriranjem tega, kar se vali po mestih, ki so vstala proti vojni tam daleč.

Daljave očitno vabijo. Zdi se celo, da vlivajo posebno moč tistim od zgoraj in tistim od spodaj: neka že dolgo iskana priložnost za obračun se skriva v njih. In Irak je dovolj daleč, da se lahko vsi po vrsti delamo pametne. Ampak vsaj tu, na nevrotičnem robu jugoslovanskih vojn, ki niso bile nič manj strašne od one tam čez Turčijo, morda ni odveč razmislek o tem, kaj se mora zgoditi, kdo mora biti žrtev in kdo napadalec, da običajni moški in ženske, ki se za usode drugih, manj srečnih, ne brigajo kaj dosti, začnejo dojemati vojno kot naš skupni poraz. Ko je padel Vukovar, so evropski mediji razglabljali o plemenskih obračunih na Balkanu, vodilni Evropejci pa so hiteli k Miloševiću na pogovore. Množic, ki bi po evropskih mestih demonstrirale proti tej vojni, ni bilo nikjer. Pa na človeški ravni, tam, kjer si ni mogoče veliko pomagati s Clausewitzevo definicijo vojne in politike, ni čisto vseeno, ali pobija ljudi Miloševićeva ali Busheva vojska? Kaj bistvenega se na tej ravni spremeni, če vlade pobijajo svoje ali tuje državljane brez dovoljenja Združenih narodov? In predno sploh kaj rečemo proti ZDA, se spomnimo, da je Srebrenica padla, ko je bila pod varstvom Združenih narodov. Kar je to varstvo proizvedlo, so trupla tisočev, ki jih še danes izkopavajo po tamkajšnjih zakotjih. Medtem je varnostni svet, ta čudaška institucija velikih, ki si poskušajo na vsake kvatre na novo razdeliti svet, nakladal, sprejemal resolucije in utrjeval Slobodana Miloševića, ki so ga beograjski protestniki že na začetku devetdesetih izenačili s Sadamom. Nazadnje so tisti, ki naj bi po novem odrešili svet vsega hudega, Miloševiću prepustili ozemlja, ki jih je zasedel z ubijanjem, preganjanjem in ustrahovanjem civilnega prebivalstva. Kar so s tem ustvarili, je novo žarišče napetosti na Balkanu: tisti, ki so streljali na srbskega reformatorja Đinđića, so skupaj z novo politično mafijo, ki po mnenju italijanskega komentatorja Thommasa di Francesca vlada po vseh balkanskih prestolnicah, v teh krajih zmeraj dobrodošli.

Balkan je sicer tema, s katero se tu nikomur ne ljubi mazati rok, ampak pri Đinđićevem umoru se velja ustaviti. Kar je tej smrti sledilo, je poučno za razumevanje nekaterih nerazumljivih tranzicijskih procesov tudi pri nas. Res je, da je usodni strel padel v senci iraške vojne in da so tukajšnje oblasti z njim spretno zaokrožile carstvo nujnosti, zaradi katerega naj bi bil vstop Slovenije v Nato neizbežen. In ni jih bilo malo, ki so temu strelu pripisali kar nekaj referendumskih točk v korist Nata. Ampak potem se z dogodki, ki so se zvrstili v Srbiji, ni zdelo več vredno nikomur utrujati. Kot da demontaža tranzicijskega sistema, ki so jo uprizorile srbske oblasti v 14 dneh, ni vredna vsaj tolikšne pozornosti kot Rumsfeldov Blitzkrieg v Iraku. Ne pristajajo vsak dan ugledni meščani za zapahi in tudi zvez med kriminalci, policisti, sodniki in politiki ne razkrivajo oblasti kadarkoli, da o mehanizmu, po katerem funkcionira v ozadju - recimo - evropskih reform vzhodnoevropska banana republika, sploh ne govorimo. Kdor si domišlja, da vse to, čemur sedaj snemajo maske v Srbiji, nima nič opraviti z nami, naj poskuša odgovoriti na nekaj preprostih vprašanj. Kako to, da v Sloveniji doslej nismo prišli do dna nobeni aferi? Še tista okrog Rdečega križa, morda najbolj nedolžna, a simptomatična, je šla v franže. Kako to, da našim sodiščem doslej ni uspelo obsoditi nobenega - recimo - uglednega kriminalca? Kako to, da po dveh letih uspešnega policijskega dela ostaja napad na novinarja Mira Petka neraziskan? Kako to, da zaradi koalicije, ki so jo sestavili proti njemu, ni nikogar sram?