kolumna / Rastko Močnik: Prihodnji rezultati ameriške zasedbe Iraka

Vojna zlasti ni bila "preventivna": Irak ni ogrožal ZDA, orožja za množično uničevanje v Iraku za zdaj niso našli, sicer pa so ameriški oblastniki že prej vedeli in javno razglašali, da Irak takega orožja, tudi če bi ga morebiti imel, ne bi bil sposoben uporabiti (o tem je pisal New York Times 1.-2. februarja). Napadalci so spotoma spremenili cilj - zdaj naj bi v okupirano deželo prinašali "demokracijo". Stari varšavski pakt pod poveljstvom Brežnjeva in pod zastavo doktrine o "omejeni suverenosti" je leta 1968 branil "socializem" v Češkoslovaški - novi varšavski (pardon: vilenski) pakt pod Bushevim vodstvom in pod zastavo "pravice do ingerence" osvobaja Irak za "demokracijo". V sedanjih liberalnih časih je nemara bolj kakor moraliziranje razumljivo vprašanje o stroških in dobitkih. A tu nas komentatorji prehitijo z odgovorom, še preden začnemo računati: saj ne gre za ljudi v Iraku, pravijo, saj gre vendar za nafto. Pa gre res? Elmar Altvater računa takole: recimo, da je vojna stala 1000 milijard dolarjev. Če bi bila cena sodčka nafte 30 dolarjev, bi ceno vojne lahko izrazili s 33 milijardami sodčkov. Iraške zaloge ocenjujejo na 112 milijard sodčkov: vojna bi tedaj stala dobro tretjino bogastva, ki je sploh na razpolago v Iraku. Pa še stroškov proizvodnje, prevoza in dobičkov nismo upoštevali. Zadeva se ne izide, še zlasti ker je letna svetovna poraba ta čas 22 milijard sodčkov - in bi torej za povrnitev stroškov vojne morali čakati predolgo. Neposredna vrednost iraške nafte potemtakem ni zadosten razlog za vojno. Obogatela bodo sicer naftna podjetja: njihovi zastopniki, manadžerji in lastniki so resda člani najožje Busheve klike. Obogateli bodo tudi tisti, ki bodo ponovno zidali razbiti Irak - med njimi spet člani najožje oblastniške klike v ZDA, pa še kakšen "zaveznik", ki bo hotel svoje umazano plačilo. A ne eno ne drugo ni videti zadostno nadomestilo. Dodajmo še posredne dobiti od vojne: ponoven zagon vojaških raziskav, vojaške industrije in trgovine z zastarelim orožjem - dobrodošla infuzija državnega in vazalskega denarja v pešajoče ameriško gospodarstvo. A to transfuzijo izvršuje sedanja vlada ZDA tudi brez vojn. Neposredni dobički potemtakem ne bodo izplačali vojnih stroškov.

Kaj pa posredne dobiti? Jasen je vdor ZDA v kaspijski bazen in v osrednjo Azijo, se pravi, na področje naftnih zalog, v nerazvita področja nekdanje Sovjetske zveze in v interesne sfere Kitajske in Indije. Poleg nafte so tam tudi lakota po tujem kapitalu, novi trgi itn. S tega stališča je iraška vojna nadaljevanje afganistanske: v Afganistanu ni ne reda ne blaginje ne zakona - zato pa je ameriška vojska po nekdanjih sovjetskih republikah, so oporišča, prijateljske vlade, koncesije, privilegiji itn. Vendar ta logika ozemeljskega osvajanja in instaliranja protektoratov, vplivnih sfer in interesnih con bolj spominja na britansko gospostvo iz 19. stoletja ali na ropanje Kitajske z začetka 20. stoletja. Dinozavrska logika kolonialnih pohodov in ozemeljskih osvajanj je daleč od postmodernega mrežnega imperija, ki naj bi z virtualnimi povezavami, z neskončno prožnimi tokovi, s svetlobno hitrostjo informacij itn. navduševal vesoljni svet za prostovoljno suženjstvo in ga držal v globalni pasti neogibne kolaboracije.

Ne gre torej za dobiti, neposredne ali posredne, temveč za obzorje, v katerem se dobiti ustvarjajo. Najprej za tako imenovani "nadzor nad trgom nafte". Tu si sedanji ameriški režim obeta, da bo lahko z uravnavanjem proizvodnje in torej z določanjem cen izigraval Rusijo, ki so ji v interesu visoke cene nafte, proti Kitajski in Indiji, ki za gospodarski razvoj potrebujeta nizke cene energije. A tudi tu je kleč: ZDA so največji in najrazsipnejši svetovni porabnik energije - in je torej njihov "interes" isti kakor interes njihovih največjih, najperspektivnejših in vse močnejših konkurentov Kitajske in Indije. Zato pravzaprav ne gre niti za dobiti niti za trge, temveč za "sredstvo", ki omogoča dobiti in ki nosi trge - gre za denar. Natančneje: gre za to, v katerem denarju bodo potekale naftne, energetske in posledično vse druge transakcije: v dolarju - ali v evru. Kakor je napisal in pojasnil Igor Mekina v prejšnji Mladini, je agresija na Irak "vojna za dolarje". Elmar Altvater je povedal isto z druge strani: to je "vojna proti evru". Če smo kratki in površni: dolar za svojo nominalno vrednost ta čas nima pokritja. ZDA so država z največjimi zgubami, dolgovi in deficiti na svetu. Trgovski primanjkljaj, denimo, je 1989 znašal 100 milijard dolarjev, leta 2000 pa že 450 milijard. 10% industrijske porabe ZDA je odvisno od uvoza, ki nima pokritja v izvozu nacionalnih proizvodov. ZDA so v primanjkljaju celo pri proizvodih visoke tehnologije. Vse te pritiske lahko ZDA zdržijo le, dokler dolar ostaja "svetovni denar", dokler je po dolarju zadostno svetovno povpraševanje. Le dotlej se lahko dolar ohranja na ravni precenjene vrednosti. A bolj ko je dolar precenjen, manj je privlačen za proizvajalce energije in tem teže ohranja status svetovnega denarja. ZDA morajo krepiti svetovno vlogo dolarja, da bi svetovno gospodarstvo še naprej "pokrivalo" njihovo gospodarsko neuspešnost. A posledice te neuspešnosti slabijo vlogo dolarja na svetovnih trgih. ZDA so ujete v začarani krog, iz katerega jih sedanji režim poskuša rešiti z vojnami in militarizacijo mednarodnih odnosov.

ZDA so zares premočne edinole pri proizvodnji orožja - ker to ni tržna proizvodnja, temveč je državno-planska proizvodnja. Neoliberalna globalizacija, ki so jo zadnja desetletja uveljavljale zlasti ZDA, se je obrnila proti njim. Neoliberalna svetovna ureditev je zdaj past, iz katere se poskušajo ZDA rešiti z vojaško silo.

Motivi ZDA pri agresiji na Irak so potemtakem izkjučno "negativni": škoditi konkurentom na globalnem prizorišču (Kitajski, Indiji, Evropi). In preprečiti zmago evra nad dolarjem - ki bi lahko potisnila ZDA v zlom argentinskega tipa.

Ameriški režim potemtakem za okupacijo Iraka ni imel "motivov", pač pa je bil k njej tako rekoč "prisiljen". Zato je tudi vse, kar navadno navajajo za argument proti ameriški vojni, v resnici korist, ki jo ima ameriški režim od nje. Navadno zaskrbljeno opozarjajo, da bo vojna "destabilizirala" odnose na Bližnjem vzhodu in v svetu nasploh: natančno nestabilno svetovno okolje pa zdaj ustreza ZDA, ki jih prav "normalno" stanje uničuje. Marsikoga tudi skrbi, da bo nasilje ameriškega režima v odgovor spodbudilo "terorizem": a kaj bi lahko bilo boljše za sedanji ameriški režim, ki mu pravzaprav primanjkuje "teroristov".

Kako nestabilne in napete razmere ustrezajo sedanjim ameriškim oblastnikom, se je pokazalo zlasti v edini pravi "zmagi", ki jim jo je doslej prinesla agresija na Irak. Resda niso spodnesli evra - so pa vsaj politično razbili Evropo. Sramotno ravnanje "periferne Evrope" od Španije prek Italije in Balkana (vključno s Slovenijo) do Baltika je Samir Amin odpravil nekako stenografsko: "Za vladajoče razrede v vzhodni Evropi je značilna politična kultura odvisnosti: nekdaj so se podrejali Hitlerju, potem Stalinu, zdaj se podrejajo Bushu. Dediči frankizma v Španiji in nova desnica v Italiji so 'filoameriški' desni populizmi." V Sloveniji smo s "politično kulturo odvisnosti" vladajočih razredov opravili leta 1941. A kakor kaže, so ti vladajoči razredi s svojo "kulturo podrepništva" prišli nazaj. Ker je zdaj vprašanje samo še v tem, koliko časa bo trajala agonija sedanjega ameriškega vladajočega razreda in koliko svetovne škode bo še povzročila - je poanta za nas jasna: katastrofalnim posledicam ameriške okupacije Iraka se bomo najzanesljiveje izognili, če se čimprej znebimo sedanjega "vladajočega razreda" z njegovo "kulturo odvisnosti".