kolumna / Vlasta Jalušič: Liberalizem kot svetovni proces

Zgodovinar Eric Hobsbawm je 20. stoletje imenoval stoletje vojn in revolucij. Na njegovem koncu, leta 1989, se nam je morda lahko zazdelo, da je z nasilnimi revolucijami, morda pa tudi z osvobojevalskimi vojnami konec, saj so žametne revolucije 1989 v določeni meri zbudile up, da so politične spremembe v totalitarnih sistemih možne tudi brez nasilnih sredstev. Totalitarizem sovjetskega tipa vsekakor ni bil poražen z nasiljem ali vojno, temveč z grasroots gibanji, ki so pripeljala do politične spremembe. A kljub temu je bila liberalno-ameriška interpretacija dogodkov v vzhodni Evropi, vsaj kaže tako, usodna za nadaljnji razvoj in razumevanje svetovnih procesov. Razumevanje, tudi samorazumevanje znanstvenih in političnih elit, ki je sledilo iz žametnih revoucij, tranzicije in konsolidacije, je pozabilo politični in nenasilni vir teh revolucij.V rezultatu je izpadlo takole: gre za "zmago" liberalnega sveta, ki pozna en sam sistem, liberalno demokracijo: trg, trg in spet trg ter večstrankarsko demokracijo. Vse, kar se temu upira, je problematično , sumljivo in (najbrž) totalitarno. Obenem so bile žametne revolucije razumljene kot zmaga Zahoda, predvsem pa ZDA v hladni vojni (to je bila ena izmed izjav Zbigniewa Brzezinskega na začetku devetdesetih). Zgodile so se torej zgodile le zato, ker so jih od zunaj sprožile in jim pomagale svetovne liberalne sile, izražajo pa nekakšno napredovanje zgodovine k svobodi. Čeprav tovrstni liberalizem v svoji nekonsekventnosti nikdar ni razvil resne teorije, pa se v vseh svojih kategorijah opira na toerijo progresa, ki je sicer najjasneje izražena pri klasičnih marksistih. Progresivna dialektična spirala, ki je bila osnova za marksistično pojmovanje zgodovine kot razvoja produktivnih sil in družbene/politične nadgradnje, ki se mora takrat, kadar več ne ustraza produktivnim silam, umakniti, če je treba, tudi z nasiljem, je tako tudi eksplicitno postala tudi del nove, revolucionarne liberalne ideologije 21. stoletja.

Seveda novodobni pospeševalci zgodovine svojih ideoloških predhodnikov nikakor ne vidijo v kakšnem Marxu, Trockem ali celo v teoriji odnosov med državami blokovskega socializma, čeprav teorije mednarodnih odnosov, ki jih oblikujejo, definitivno zrcalijo torijo omejene suverenosti takoimenovane "socialistične skupnosti" (tam denimo "enotna fronta boja proti kapitalizmu", teorija "naravnega zavezništva", razvijanje "splošnih zakonitosti" socializma, videnje samih sebe kot edinega "garanta miru in zaveznika vseh naprednih sil", zahteva, da njihov model upoštevajo vse ostale države, proletarski internacionalizem ter bratska in vzajemna pomoč kot njegov izraz itd.). Njihovo sklicevanje sega prej v lastno tradicijo, ki jo tako radikalno spreminjajo in prirejajo trenutnim okoliščinam. Še posebej ameriška politična tradicija je v tem procesu drastično preinterpretirana. Paradoks je, da ta preinterpretacija izraža politične toerije, ki so v Zahodni Evropi vladale v tridesetih letih 20. stoletja. Skratka, interpretacije zrcalijo mišljenje avtorjev kot so Carl Schmitt, Erns Juenger in podobni, ki so oblikovali mišljenje genracij v času nacionalsocializma in druge svetovne vojne. Obenem le to kombinirajo z levičarskimi nazori o svetovni revoluciji iz istega časa. Na pladnju potem dobimo čudno mešanico zahodnoevropskeih teorij 20. stoletja, levoradikalnega mišljenja svetovne revolucije in teorij, ki so pripomogle k temu, da je velik del Evrope potonil v totalitarne sisteme.. Čeprav je očitno, da je G. W. Bush v zunanji politiki eden največjih trockistov našega časa, pa ideološki zagovorniki njegove politike, takrat, ko iščejo legitimizacijo, posegajo po zgodnji ameriški tradiciji, denimo po A. Lincolnu itd... in trdijo, da je vojna v Iraku podobna osvobajanju sužnjev v južnih kolonijah in da gre za lincolnovsko obljubo, da "vladavina ljudstva, z ljudstvom in za ljudstvo" ne bo nikdar izginila.

In v tem kontestu je treba brati lekcije prve vojne iz napovedanih vojn 21. stoletja:

Vojna in vojaško nasilje sta ponovno postala legitimno (revolucionarno) sredstvo; Če se je v 20. stoletju zdelo, da "orožja za množično uničevanje" vojno onemogočajo, delajo vojno nsemiselno, je iznajdba in uporaba ti. "pametnih sredstev" obnovila glamur in fascinacijo vojne ter njen navidezni "smisel". Če je bilo v 20. stoletju namen kopičenja orožja zastraševanje, ne zmaga, se je situacija z Iraško vojno nedvomno spremenila. Njena glavna legitimizacija je "napredovanje k svobodi" in prilkazuje se kot realizacija človeškosti! Človek z velikim Č zmaguje, njegova homogena replikacija je omogočena.

Vojna ni nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, kot jo je klasično opredelil Clausewitz, temveč je politika postala golo nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Tako kot drugi svetovni vojni ni seledil mir, temveč hladna vojna, tako žametnim revolucijam ni sledil raj uresničevanja človekovih pravic, ampak liberalna revolucija, pospešena z vojaškim interveniranjem. Povojna obnova Iraka (druga sredstava kot milijardni posli) je nadaljevanje vojne, ki tako postaja pravi temelj sistema družbenega, v katerega s vpenjamo. V Sloveniji bomo te šele izkusili. Srečnih zadnjih deset let, v katerih je gospodarska rast napredovala tudi zato, ker nismo bili odvisni od vojnega družbenega sistema, je za vedno minilo.

V času globalizacije lahko države nastanejo samo še kot produkt nasilja (bodisi kot rezultat vojne med tistimi, ki hočejo in tistimi, ki nočejo vzpostavitve neke države (primer Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Palestine itd.), ali pa kot liberalno-demokratsko osvobajanje (primer Afganistana in Iraka). V the državah več ni politike, ampak le še administriranje "potreb".

Vzhodna Evropa, novi liberalizmi so postali najbolj primerni podporniki te nove liberalne revolucije in prava koalicija za liberalno - revolucionarne evroatlantske voditelje. Izkušnja, ki jo je doživela vzhoda Evropa, je tako dokončno pokopana v ropotarnici zgodovine. In kot glavni pogrebniki (kakšen paradoks!) nastopajo tudi tisti, ki so v njej sodelovali, bivši opozicionalci (denimo Vaclav Havel in podobni...Drnovšek sem ne šteje, saj pri žametni revoluciji ni imel nobenega opravka).

Oblikovalo se je sporočilo: svetovni red je jasen, politika je odveč, politične spremembe sploh več niso mogoče (kar bo tudi res, če bodo prebivalci ostali apatični in bodo sedaj vladajoče vzhodnoevropske elite ostale nedotaknjene). Pravi liberali so (za razliko od staroevropskih strahopetcev) menda pripravljeni za svoje liberalno prepričanje umreti (oziroma v smrt pošiljati profesionalce), tako kot so bili zmeraj pripravljeni pravi revolucionarji. Kakšna na prvi pogled neverjetna združitev desnega neokonzervativnega in levega boljševističnega v pohodu enotnega svetovnega duha!