kolumna / Dragica Korade, Večer: Starec in udba

Nič ne rečem: to, da so na lanskoletnem popisu prebivalstva našteli 58 % katolikov, je v državi, kjer še zmeraj velja za sumljivo vse, kar ne zaobsega vsaj 80 %, nedvomno zanimiv podatek. Za tiste, ki radi ustvarjajo črede, ima seveda posebno težo. Ampak šele potem, ko so se iz svojih interpretativnih širjav, naphanih z retoriko strahu, začeli vanj zaletavati vsi, cerkveni in anticerkveni, je vsa stvar okoli dominantne vere, v katero so se vpisovali popisovanci, začela vznemirjati. Kako, po zvijačnosti katerega uma, se je v krajih, kjer je vera v Boga prej razlog za medsebojni prepir kakor za boljše razumevanje drugega, popis prebivalstva sprevrgel v verski popis?

Kdor je vsaj približno spremljal pojasnila o tem, zakaj se je na popisu prikazalo "samo" 58 % katolikov, se ni mogel znebiti občutka, da smo po vseh uspešnih reformah naposled dohiteli svojo preteklost, tisto obdobje kolektivne norosti, v katerem je bilo versko opredeljevanje stvar osebnega poguma in ne morda konformizma. Kot da zadnji popis, skozi katerega je država - bog ve, za potrebe katere evidence vse - kukakala v vse naše intime, stanovanjske, jezikovne, družinske, etnične, ni navrgel nobenih drugih problemov, razen verskih. Kot da si vsaj tolikšne družbene pozornosti kot aktualne verske razmere ne zasluži denimo najnovejša demografska slika Slovenije, ki sama po sebi odpira mnoga ne samo filozofska vprašanja v zvezi z vitalnostjo družbe in njenimi katastrofičnimi kompleksi, ampak tudi konkretna: kako je, na primer, država s svojimi zdravstvenimi in socialnimi podsistemi pripravljena na to, da se prebivalstvo stara in kaj sploh vemo o specifičnih potrebah starajočega se prebivalstva. Tudi kak poduk o njegovih mentalitetah ne bi bil odveč.

A še preden smo začeli dokazovati, da v demokratični državi, ki priznava versko svobodo in človekove pravice, popis prebivalstva ne more biti sredstvo za urejanje verskih vprašanj, smo ugotovili, da občutek, da smo dohiteli svojo preteklost, tokrat ni varal: pred nami se je namreč znašel novi popis prebivalstva, Centralna Aktivna Evidenca vseh ljudi, s katerimi je imela v prejšnji državi opravka ljudska milica in državna varnost. V trenutku, ko smo dobili vpogled v osebne podatke preko milijona ljudi, se najbrž več nima smisla sklicevati na zakone te države: če bi bila tisto, kar sama trdi, da je, pravna in demokratična, se kaj takega ne bi smelo zgoditi. Če bi bila to, kar bi morala biti, torej ustanova za sprejemanje zakonov in oznanjanje politik, ne pa plen političnih elit, ki na vsake kvatre artikulirajo potrebo po zamenjavi ljudstva, se kaj takega ne bi moglo zgoditi. Če bi bila kaj drugega kot bleda naslednica diktature, se ne bi takoj, ko kdo na svetovnem spletu razobesi njeno umazano perilo, zatekla k logiki diktature: k cenzuri torej. Uničujoče resnice, nas v Mitu o Sizifu uči Albert Camus, ki bi zaradi svojega veselja do uporništva na slovenski maturi zagotovo pogrnil, propadejo takoj, ko jih spoznamo. Je torej na orjaškem popisu, ki nepoučenim veliko več prikriva kot razkriva, kaj takega, kar mora država obvarovati pred propadom? Vprašanje bi bilo relevantno, če bi seveda bilo tisto, kar domorodcem ponuja novozelandski konzul, predmet spoznavanja in ne sramotenja.

Čeprav je Evidenca nastala v udbaški delavnici po udbaških metodah, je starec, ki je sprejel odgovornost za njeno objavo, ta čudaški podvig opremil z zgodbo o "resnici, ki je prišla na dan". Kljub galami, ki je potem nastala in samo še utrdila vtis, da je na dan prišlo zares nekaj velikega, si zdaj, ko smo si ta barbarski projekt vsaj približno ogledali, vendarle velja zastaviti vprašanje, ali smo res tako naivni, da verjamemo, da iz podjetja, ki mu še zmeraj pravimo udba, lahko pride na dan kakšna resnica? Od kdaj pa je udba imela opravka z resnico? Od kdaj so njene resnice naše resnice? Če ji nismo verjeli v osemdesetih ob aferi JBTZ, zakaj bi ji verjeli danes? Kar je v dneh, ko so se še stare mame učile uporabljati internet, prišlo na dan, je tista družbena realnost, ki je s svojo pritlehnostjo funkcioniranje udbe omogočala. Ko ni srhljiva, je prostaška, kakor je pač prostaško oprezanje za sosedi in znanci, privoščljivost, sumničavost, da libidalne ekonomije govoric, obrekovanj in čenč, sploh ne omenjamo. Tako je leta 2003 takoj po veliki noči udba skozi Evidenco znova vstala od mrtvih. Milijon živih in mrtvih je spravila v pogon, zlasti množice tistih, ki jih je zalezovala in za katerimi je oprezovala, da bi na koncu lahko vzkliknila: Mi vsi smo Udba.

Celo v primeru, ko se nam zdi, da naš častni konzul na Novi Zelandiji ni opravil ravno častnega dela, moramo priznati, da ima mož izjemen smisel za marketing. Ni si namreč mogoče zamisliti boljše reklame za knjigo, ki jo piše, kot politični trušč okoli Evidence. Brez tega trušča bi na trgu funkcioniralo samo delo nekega emigranta, ki nikoli ne bi moglo postati mračni predmet vsesplošnega poželenja. In ko smo že pri marketingu: morda pri zdajšnji objavi milijonskega seznama tatov, goljufov, ovaduhov, sploh sumljivih oseb, ki so rovarili ali proti državi ali proti državljanom, ni nepomembna opomba, da si je nekdo privoščil množično diskreditacijo ljudi prav v času, ko je javnost poleg čudaštev slovenske zunanje politike začela preizpraševati zakone, po katerih so se neopazno pretočili milijoni tolarjev v žepe Nade Klemenčič in drugih tranzicijskih bogatašev, ki danes prisegajo na svetost privatne lastnine enako lahkotno kot so še pred poldrugim desetletjem prisegali na svetost družbene lastnine. Kaj bi se delali fine: tukajšnji politični razred je vedno znal poskrbeti za to, da je odvrnil pogled javnosti od aktualnih družbenih razmer.