kolumna / Dragica Korade, Večer: Kozli in drugi grešniki

Kaj so nam po vsem, kar je skozi frenetične debate priplavalo na površje javnosti iz celjske bolnišnice, kjer sta za moč strokovnih argumentov skrbela tudi pes in pištola, sporočile zdravstvene oblasti? Če zdaj, ko so še zadnji nadzorniki opravili svoje mukotrpno delo, položimo enega ob drugega rezultate poslovnega, strokovnega in upravnega nadzorovanja in kaznovanja, potem ne moremo mimo tega, da nam skozi rešitev "celjskega primera" ministrstvo za zdravstvo sporoča, da je najboljši bolnik mrtev bolnik. Mrtev bolnik je dober bolnik zato, ker državo, ki postaja vse bolj asocialna, najmanj stane.

Tiste, ki se jim ta ugotovitev zdi preveč brutalno enostavna, velja spomniti, da je poslovni direktor celjske bolnišnice spomladi nemudoma letel zaradi eritropoetina, zdravila, na račun katerega naj bi si vodstva nekaterih slovenskih bolnišnic s spretno hojo po robu zakona ustvarjala male finančne rezerve. Čeprav nič od tistega, kar je s pomočjo eritropoetina - recimo - ukradel zdravstveni blagajni, ni šlo v njegov žep, je mož odletel brez vsakršnega raziskovanja pogojev in razlogov za uprizarjanje tovrstnih goljufij. Za ukrep, ki v javnosti ni vzbujal posebnih pomislekov o svoji smiselnosti, je pač zadoščalo dejstvo, da si je privoščil finančno goljufijo. Tega dejstva niso mogla spremeniti niti robinhoodovsko intonirana pojasnila, da se je v tovrsten lov za denarjem podal z najboljšimi nameni. Ko pa je bilo treba v isti bolnišnici poiskati odgovorne za 2815 neraziskan biopsij, ki so se kljub bojaznim mnogih, da gre za maligna tkiva, v zdaj že prosluli celjski omari nabirala celo desetletje, se je vsa stvar zakomplicirala: naenkrat v vsej zdravniški skupnosti ni več bilo nikjer nikogar, ki bi bil odgovoren za to, da nekdo ni opravil svojega dela. Vsi, ki sodelujejo pri obravnavi bolnikov, so problem poznali in nihče ni ukrepal, nas je ob koncu preiskav poučil minister Keber. O tem, kdo bi po definiciji moral ukrepati, se ministru seveda ni zdelo vredno govoriti; raje je razmišljal na glas o temeljih obstoječe kulture, o samohvaljenju in samopromociji torej, ki da človeku ukinjajo pravico do delanja napak. Kar preostane kulturi, ki te pravice ne dopušča, je iskanje grešnih kozlov. Če smo ta modrovanja prav razumeli, se je zdravniška gospoda odločila za upor proti tej kulturni upor: zato je temeljno celjsko kozlarijo demistificirala, kozle pa pustila pri miru. Po tistem, ko so celjski zdravniki javnosti zagotovili, da so vse prizadete "korektno zdravili" tudi brez histoloških izvidov, smo si pač začeli domišljati, da so biopsije odvečni medicinski postopki, ki predstavljajo samo del obrednega izživljanja zdravnikov nad bolniki. Zdaj, ko celjska praksa ni dobila statusa nove doktrine, so najvidnejši predstavniki stroke nova vprašanja o "korektnem zdravljenju" bolnih odpravili z institutom kolektivne odgovornosti. So po tej lumpenproletarski formuli, ki negira vse strokovne in etične principe, ki so jih zdravniki naskakovali, ko so za svoje delo zahtevali "dostojne plače", za kozlovsko stanje stvari odgovorni tudi tisti pacienti, ki svojih izvidov niso znali izsiliti, odkupiti, že kako izposlovati?

Poučno: pri eritropoetinu, kjer je bila oškodovana zdravstvena blagajna, ni nihče nakladal o kolektivni odgovornosti, čeprav se s tozadevno finančno umetelnostjo ni nihče individualno okoristil. Ko je šlo za za denar, je ministrstvo za zdravstvo ukrepalo hitro in odločno. Tu, kjer je pod vprašaj postavljeno zdravje 2815 posameznikov - in nadzorniki so pri nekaterih potrdili sume o rakavi rašči -, pa si je pri ugotavljanju odgovornosti pomagalo s teorijami grešnih kozlov. Pri njihovem dešifriranju morda ne bi bil podatek, ali so tisti, ki so spomladi poskušali očrniti poslovnega direktorja tudi z izračuni o tem, koliko je bolnišnica zaslužila z eritropoetinom, že izračunali, koliko je prihranila z neraziskanimi biopsijami? Koliko je navrglo "korektno" zdravljenje hudo bolnih? Kar pri teh paralelah vznemirja, je predvsem način, na katerega so zdravstvene oblasti na koncu rešile staro roparsko dilemo "denar ali življenje". Ta način je seveda srhljiv. Bodo pedantni varuhi zdravstvenega tolarja s čvekom o kolektivni odgovornosti tudi v prihodnje nagrajevali vse tiste, ki bodo privarčevali kak tolar pri bolnikih, ki so zaradi raka v očeh države tako ali tako odpisani? Kaj bi slepomišili: o slednjem dovolj zgovorno pričujejo razmere na Onkološkem institutu v Ljubljani.

Ker je vodilni celjski patolog kljub svoji znameniti omari domov že odnesel najvišje strokovno priznanje za svoje delo, Hribarjevo nagrado namreč, predlagam, da tudi strokovnemu direktorju nemudoma podelijo kako odličje: Kebrovo recimo. Podeljevali bi ga v spomin na tiste tranzicijske čase, ko se je ministrstvo za zdravstvo transformiralo v ministrstvo za zdravnike. Polje, na katerega se je skozi to transformacijo skrčil vladajoči zdravniški diskurz, opredeljujejo samo še boji za to, koliko bodo zdravniki zaslužili, kdaj bodo delali in koliko bodo delali. Morda sloni tudi na tem dejstvu splošno ljudsko prepričanje, da potrebujemo varuha za bolnike. Kaj varuha, za to, da bi bil volk sit in koza živa, bi potrebovali ministrstvo!