kolumna / Vlasta Jalušić: Izbris, organizirano laganje in elementi totalitarnega

'Naši problemi v javnosti sploh niso omenjeni, zato, ker bi lahko pokvarili popolno sliko Slovenije kot demokratične države. To zamolčanje je najhuhše, kar se nam je zgodilo.' (citat iz študije Jelke Zorn Politike izključevanja v nastajanju slovenske državnosti)

Ko si ogledamo pravne okvire za varstvo pravic ter preberemo posamezna pričevanja izbrisanih (prim. študiji, ki sta jih napisali raziskovalki mag. Jelka Zorn in mag. Jasminka Dedić - www.mirovni-institut.si), se nam predvsem v primeru slednjih zarisuje nekaj grozljivega, nekaj, za kar se nam zdi, da se ne da povsem ustrezno razumeti. Najprej je jasno, da se je zgodila silna krivica: a povzročila je očitno ni nobena zlonamerna in krvi "Neslovencev" željna pošast (kar bi po mnenju nekaterih menda moralo biti, da bi lahko govorili o administrativnem čiščenju). Celo nasprotno: administrativni izbris se je zgodil popolnoma nedolžno, po brezosebni birokratski poti, s prenosom podatkov, hkrati pa je menda bil podkrepljen z dobrimi nameni in legalnostjo tega početja. In nihče se nanj ni posebej oziral (nekateri so ga sicer poskušali predhodno, ker so se očitno zavedali možnih posledic, preprečiti v parlamentu: tudi to je razvidno iz študije Jasminke Dedić). Jelka Zorn se v navedenem tekstu sprašuje, kako je bilo mogoče, da so ljudje, zaposleni na občinah, ki so nekatere poznali trideset let, uničevali njihove dokumente in jih preko noči več "niso poznali", kako je bilo mogoče, da je nekdo čez noč postal nihče. Opozori na opustitev etične dileme, ki se je seveda lahko zgodila samo zato, ker so se bili posamezniki v administraciji pripravljeni prepričati, da lahko, če jim tako velevajo navodila od zgoraj, če imajo domnevno "zakonsko osnovo", storijo dobesedno vse, ne glede na etične dileme. Res je, da se "dobesedno vse" ni zgodilo povsod in do konca ter da izbrisani pričajo o številnih ljudeh, ki so jim poskušali "pomagati" in so jim tudi dejansko pomagali: policisti, ki jih niso izganjali, tisti, ki so za njih pomagali iskati "nekakšno" rešitev itn.

Grozljivost administrativnega izbrisa in njegovih posledic ima več elementov: Najprej je tu dejstvo, da se je zgodil kljub nekaterim opozorilom, in ne da bi ga večina ljudi sploh "opazila". Ne le da ostali ljudje niso opazili, tudi izbrisani sami niso "opazili", kaj se je zgodilo. Skratka, prvotni dogodek je šel mimo, saj jih o izbrisu ni nihče obvestil. Posledica je bila gozljiva logika izolacije posameznikov pred birokratskim aparatom, ki melje in je pripravljen zmleti in situacija, ko se posameznik lahko zanese le še na milost in nemilost pristojnih in okolja. Grozljivo je dejstvo, da izbrisani ljudje skoraj deset let niso mogli skupaj spregovoriti; da je opozarjal Helsinški monitor, a da so mu bili pripravljeni le redki verjeti in pomagati, ker je zagovarjal "oficirje JLA". Grozljivo je laganje upravnih organov ne glede na dejstveno resnico, da ne gre za sistematično kršenje pravic in grozljivo je legitimiziranje in zanikanje izbrisa s strani politikov, češ da gre celo za "normalno delovanje države". Še bolj grozljiva pa je logika mobilizacije obstoječega sentimenta "organizirane nedolžnosti", ki smo ji v času priprave te knjige priče na polnem planu: bivši ali sedanji politiki in uradniki kot so Šter, Jelinčič, Debelak itd. poskušajo s trditvijo, izbrisani prebivalci in njihovi zagovorniki "blatijo slovensko državo", "tudi osamosvajanje" in s tem škodijo slovenski državi, naščuvati prebivalstvo (in davkoplačevalce) proti diskriminiranim in njihovim zagovornikom. Namen vpotegovanja v kršitev kar cele države in njenih prebivalcev ter s tem njihova mobilizacija proti izbrisanim in njihovim zagovornikom ni nič drugega kot poskus izogniti se odgovornosti in jo takorekoč kolektivizirati na račun državljanov (To se sicer na dogaja tako ekstremno kot na Hrvaškem, kjer se oglasijo generali domovinske vojne, in se državljani na ulicah mobilizirajo proti "blatenju" domovinske vojne in podpirajo tiste, ki so odgovorni za zločine, poteka pa preko pisem bralcev ter politik medijev, ki vabijo na spektakle državljane iz sosesk, ki prosto filozofirajo o pravicah in javno izločujejo.)

Problem, s katerim imamo opraviti pri "razumevanju" tega, kar se je zgodilo, je na eni strani dejstvo, da obstaja in se kljub dejstvom propagira prepričanje, da birokratski aparat ni storil nič pretresljivega, morda "napakico", ali pa še to ne. Da temu ni tako, priča zdaj že ugotovljeno dejstvo, da povsem nezakoniti izbris 26.2.1992 torej ni bil "pravna zmota" iz pravne nesposobnosti, ampak zavestno diskriminatorno politično dejanje, za katerega je odgovoren sam vrh države. Hkrati je problem pri tem seveda predstava, da mora kršenje človekovih pravic, da bi bilo zločin, predstavljati neznansko nasilje, ki nastopi naenkrat, ki ima za sabo popoln tajni načrt in zlobne ljudi itd... Tako pa, kot je zapisal bivši minister Šter: "Tem ljudem se ni zgodilo nič hudega". Slovenija je vendarle prijazna država.

Ko elemente sestavimo, ugotovimo, da gre za fenomen kršenja človekovih pravic, ki v sebi nosi izrazite elemente totalitarnega in kolektivno soočeneje s katerimi je, da bi sploh lahko resno govorili o prihodnji demokraciji v državici Sloveniji, neizogibno. Vem, da bodo ob tej trditvi poskočili vsi, morda predvsem liberali, ki bi zadevo najraje lepo pometli pod preprogo. A ko govorim kolektivno, potem merim na to, da bo najprej treba spregovoriti o osebni odgovornosti in krivdi tistih, ki so krivice povzročili, nato pa še v imenu kolektiva prevzeti politično odgovornost. Ker gre za dejanje države in njene administracije, ki je pod kontrolo političe elite, gre tudi za vprašanje celotnega razumevanja države, državljanstva, pravic in razsodnosti državljanov ter državnega aparata. Kajti, najprej je bilo grozljivo strukturno, sistematično in tudi neposredno nasilje, ki so ga ljudje doživeli individualno kot civilno izginotje, o čemer govori navedena študija J. Zorn, a hkrati bi bilo še bolj grozljivo, če bi "državljanska" kultura, ki je na tem zrasla, postala dominantna. Gre namreč za organizirano laganje, državljansko-birokratsko brezbrižnost, zanikanje izbrisa in zanikovanje dejstev, prepričevanje javnosti s strani oblasti in nekaterih strank ter posameznikov, da ne gre za nič hudega, za javno širjenje sovraštva, ter nenazadnje, za mobilizacijo "organizirane nedolžnosti" proti sklepom ustavnega sodišča ter za neopravičljivi molk nekaterih vodilnih politikov. Ali je to država, katere državljani si želimo biti?

povezava