kolumna / Rastko Močnik: Je mogoče prebiti politični monopol?

Leta 1988 je planila pokonci vsa Slovenija, ker je državljanski Odbor za varstvo človekovih pravic trdil, da državni organi štirim osebam kratijo človekove pravice. Ali je kdo planil, ko je leta 2003 Ustavno sodišče ugotovilo, da država krši človekove pravice osemnajst tisoč (18.000) ljudem? Pač, devetnajst sodržavljanov, med njimi nekdanji in sedanji visoki funkcionarji, je pozvalo državne organe, naj zadržijo izvrševanje odločbe ustavnega sodišča prav v tistem delu, kjer sodišče zahteva takojšnjo odpravo najbolj nespodbitnih krivic. Je kdo reagiral? Pač, predsednik republike se je poskusil otresti odgovornosti, ki jo nosi kot predsednik preteklih vlad, ki kršitev niso odpravile - a odgovornosti se je otresal tako, da je podprl zahtevo devetnajsterice. Na Kongresnem trgu pa se še zmerom ni zbrala petindvajsettisočglava množica. Ko je naposled posegel vmes Svet Evrope, je vodilni dnevnik premogel tole opazko: "/V poročilu/ je, po pričakovanju, zlasti obdelano reševanje državljanskih zadev, to je, prehajanje iz enega državljanskega statusa v drugega. Kot je dovolj dobro znano, se je marsikdo pri tem znašel 'na suhem', zbrisan iz registra stalnih prebivalcev." Komentar v vodilnem dnevniku je zamolčal, da se je "marsikdo" (to je, več kakor osemnajst tisoč - 18.000 - ljudi) "znašel 'na suhem', zbrisan iz registra stalnih prebivalcev" zaradi ukrepa upravnega organa, ki ga je ustavno sodišče že dvakrat razglasilo za neustavnega. Vodilni dnevnik je komentar k negativnemu poročilu komisije Sveta Evrope naslovil "Priporočilo za velikodušnost". Kakor da bi bilo izvrševanje odločb ustavnega sodišča "velikodušnost". Kakor da bi bilo uveljavljanje načel pravne države "velikodušnost". Kakor da bi bilo spoštovanje človekovih pravic "velikodušnost". Kakor da bi živeli v tiraniji in bili odvisni od tiranove "velikodušnosti". Toda ali ni bila država zadnjih deset let zares prav tiranska do več kakor osemnajst tisoč (18.000) ljudi? Njene državljanke in državljani to ravnanje nemo opazujejo: je pretiravanje, če v tem vidimo civilizacijski padec?

Matevž Krivic je opozoril, da z odlašanjem ureditve problema izbrisanih "odgovornost narašča". A kaj je odgovornost, če jo le redkokdo vidi, če je nihče ne uveljavlja? Odgovornost resda narašča - a hkrati pada moralni standard pri tistih, ki odgovornosti ne opazijo. V sedanjih razmerah je odgovornost resda težko uveljaviti, krivice težko popraviti: parlamentarna opozicija ni pokazala volje, da bi zahtevala ureditev problema, občila pa se večinoma tudi raje ravnajo po vladni koaliciji in parlamentarni opoziciji kakor po čutu pravičnosti. Kriza strankarskega parlamentarizma nas je zadela z vso silo: stranke so bližje druga drugi kakor ljudstvu, ki jih voli, občila pa se ne osvobodijo spod strankarskega nareka snovi za javno obravnavo in se kvečjemu še ukvarjajo s kakšnim pogrošnim škandalom. Strankarska ponudba ne premore prave alternative - zunaj področja strankarskega nadzora pa skorajda ni prostora za javno razpravo. Demokracija je talec strankarskega aparata.

Kriza je splošna, bržkone tudi sistemska: britanskega premiera so ujeli, da je zavajal javnost, ko je navajal razloge za sodelovanje pri agresiji na Irak - pa nič ne kaže, da bi ga zmogli poklicati na odgovornost. Italijanski premier si celo z zakonsko ureditvijo poskuša zagotoviti, da mu ne bi bilo treba odgovarjati za morebitne prestopke iz preteklosti... Da ne omenjamo, da so vsi evropski zavezniki ZDA iz "starih demokracij" sodelovali pri agresiji na Irak v nasprotju z večinskim mnenjem - pa javnega mnenja ni bilo mogoče prevesti v ustrezne politične odločitve. Ali je v strankarskem sistemu sploh mogoče zagotoviti pogoje, da bi lahko demokracija delovala? Se je mogoče upreti degeneraciji strankarskega parlamentarizma v monopol strankarskega establišmenta?

Nekaj spodbudnih primerov je vseeno mogoče navesti. Najsijajnejši zgled, da lahko ljudstvo kaj doseže tudi mimo strank in celo proti strankam, je bržkone gibanje za državljanske pravice v ZDA pred pol stoletja. Gibanje, ki se je začelo zunaj strankarskega establišmenta, je z močjo argumentov, z moralno močjo, zlasti pa z vztrajnostjo doseglo, da so državni aparati naposled izpolnili njegove zahteve in tako uveljavili mogočen napredek k enakopravnosti državljank in državljanov. Tudi h koncu vojne v Vietnamu je močno prispevala množična mobilizacija proti ameriški intervenciji tako v samih v ZDA kakor drugod po svetu - četudi so k umiku ZDA bržkone odločilno pripomogle vojaške zmage vietnamskega ljudstva.

Ker se ob vprašanju izbrisanih parlamentarne stranke vedejo kakor ena sama stranka, lahko navedemo tudi demokratične ljudske vstaje proti enostrankarskim ali psevdo-pluralističnim vzhodnoevropskim režimom. Tudi ta gibanja so delovale zunaj "establišmenta" in so naposled odpravila krivične sisteme - četudi pozneje niso pripeljala do kakšne pravičnejše družbene ureditve. A polom vzhodnih demokratičnih bojev je pripisati prav temu, da je strankarska organiziranost nadomestila množično mobilizacijo in da je strankarski establišment zelo hitro prevzel monopol v političnem odločanju.

Tudi iz tukajšnje zgodovine je mogoče navesti vrsto spodbudnih zgledov. Odprava smrtne kazni je bila sprva pobuda alternativnih gibanj, uresničili smo jo razmeroma hitro z ustavnimi amandmaji leta 1989 - res pa je, da takrat smrtne kazni sodišča v Sloveniji že dobrih dvajset let niso izrekala. Svoboda izražanja, ki je bila v Sloveniji dosežena sredi osemdesetih let, je izšla iz vrste samostojnih in alternativnih pobud - nemara odločilno pa so k njej prispevale odločitve sodišč in zavzemanje novinarskega društva. Tudi do pomembnih premikov k enakopravnosti ne glede na spolno usmerjenost je prišlo tako rekoč izključno zaradi prizadevanja alternativnih gibanj zunaj establišmenta: homofobije je sicer še zmerom preveč, a vsaj javno je ni več mogoče razglašati. Številne nesporne civilizacijske dosežke so v preteklosti izbojevala alternativna gibanja, ki so delovala zunaj trenutnih političnih establišmentov.

Še tudi po junaških osemdesetih so dejavnosti zunaj političnega establišmenta dosegle pomembne civilizacijske zmage. Slovenija se je z vilensko deklaracijo resda pridružila koaliciji, ki je izvršila agresijo na Irak - a je iz koalicije (sicer po tihem in nekako poniglavo) naposled vendarle izstopila. To so pač dosegla gibanja zunaj strankarskega establišmenta. Zunanje ministrstvo si je po pisanju občil močno prizadevalo, da bi ugodilo ZDA in njihove državljanke in državljane izvzelo iz jurisdikcije Mednarodnega kazenskega sodišča - a naposled je vlada vendarle objavila, da bo ostala zvesta statutu sodišča. Tudi za to gre zasluga mobilizaciji zunaj strankarskega establišmenta - seveda pa tudi pritisku Evropske unije. Če bo vlada odstopila od načrta za oderuški davek na nepremičnine, ki bi prizadel revne in nepremožne, bo tudi to zasluga mobilizacije zunaj strankarskega establišmenta.

Seznam porazov bi bil - vsaj v zadnjih petnajstih letih - bržkone daljši kakor seznam dosežkov. A brez bojev, ki se niso končali uspešno, tudi dosežkov ne bi bilo. To velja tudi za tisti poraz zunajstrankarske alternative, ki nemara najbolj ogroža našo prihodnost: za pridružitev zvezi Nato. V razpravah o pridružitvi zvezi Nato se je pokazalo, da je strankarski establišment pripravljen omejiti pravico do izražanja, če misli, da mu to koristi. Pokazalo pa se je tudi, da se strankarski establišment tako rekoč kolektivno moti v nekaterih temeljnih ocenah. Uradni zagovorniki pridružitve Natu so, denimo, zatrjevali, da se bo Francija na koncu pridružila invaziji na Irak. To se ni zgodilo. Zatrjevali so tudi, da ni bistvenih razlik v politki Evropske unije in ZDA: pokazalo se je, da so razlike bistvene. Zagovorniki pridružitve Natu so trdili, da ZDA nimajo neprijaznih namenov do Evrope: pokazalo se je, da se privrženci zveze Nato motijo, ZDA pa so razbile Evropo na "novo" in "staro" in jo še naprej razbijajo - pa ne le Evropo, temveč tudi temelje mednarodne pravne ureditve.

Morala je jasna: če si hočemo zagotoviti civilizacijski standard, moramo od zunaj pritiskati na strankarski establišment. Mogoče bomo nekoč v prihodnosti prebili strankarski monopol v odločanju: za zdaj pa bo zadosti, če strankam odvzamemo monopol v politiki.