Zakaj ne v nedeljo?

Medtem ko "javno mnenje" v večini nasprotuje nedeljskemu delu, so občila zadržana, marsikdaj celo sovražna delavski stvari. Prikazal bom razloge, zakaj nasprotujem nedeljskemu delu. Splošni razlog je preprost: kogar nasilno izvržejo iz splošnega življenjskega ritma okolja, tega močno prizadenejo, tako da mu niti morebitne "ekonomske" dobiti kaj dosti ne pomagajo. Drastičen zgled je brezposelnost: psihološka in socialna škoda največkrat huje udari kakor neposredna ekonomska prizadetost. Tudi tedenski ritem od ponedeljka do "konca tedna" sodi k splošnim nravem, zato lahko le iz zelo utemeljenih "skupnostnih" razlogov od nekaterih zahtevamo, naj se mu odpovedo. Skupnost se za žrtev ustrezno oddolži: ne le "materialno", temveč zlasti s spoštovanjem. Prodajalkam in prodajalcem sicer priznavajo denarno odškodnino - a ni videti, da bi jih občestvo za nedeljsko delo nagradilo tudi s kakšno posebno "častjo". Kar dokazuje samoniklo občestveno oceno, da nedeljsko delo v tem primeru ne prispeva h kakšnemu posebnemu skupnostnemu blagru.

Za prodajalke nedelje brez službe seveda niso "dela prosti" dnevi: so le dnevi, polni neplačanega družinskega dela. Neplačano družinsko delo, kakor pravi sociološka stroka, pri nas še zmerom (in vse bolj?) opravljajo ženske v veliko večjem obsegu kakor moški. Če bodo morale biti prodajalke v nedeljo v službi, bodo morale neplačano domače delo opravljati druge dni. Nedeljsko delo bi tako zanje le močneje stisnilo primež obojnega izkoriščanja - kapitalskega in patriarhalnega.

Zagovorniki nedeljskega dela se sklicujejo na svobodo podjetništva, navajajo profite, ki jih ustvarjajo ob nedeljah, in iz tega izpeljujejo, da je za občestvo nasploh, za trgovino posebej in naposled tudi za delavke in delavce v trgovini dobro, če so trgovine odprte tudi ob nedeljah. Nedelje naj bi bile tržna niša, ki prinaša pomemben dobiček. Če je trgovska dejavnost uspešna, lahko zaposluje delovno silo in jo dobro plačuje. To je seveda dobro za tiste, ki so zaposleni v trgovini, četudi morajo za to žrtvovati svoje nedelje. Dobro pa je tudi za nacionalno ekonomijo: prvič trgovina, če je uspešna, zaposluje marsikoga, ki bi sicer ostal brez dela; drugič svoje zaposlene dobro plačuje, s tem krepi splošno povpraševanje in omogoča, da se tudi ponudba drugih gospodarskih dejavnosti realizira na trgu.

Z ekonomskega stališča ti argumenti ne držijo. Zavrnil jih je dr. Jože Mencinger v Delu: "Ob enakih skupnih dohodkih in s tem tudi izdatkih prebivalstva je količina dobrin, ki jih vsi trgovci prodajo v sedmih dneh, enaka tisti, ki jo prodajo v šestih, le porazdelitev prodaje ... je drugačna."

A celo če bi nedeljska prodaja res prinašala dobiček, denimo, zaradi kupcev iz sosednjih držav, kjer so trgovine ob nedeljah zaprte, ta profit ne bi izhajal iz podjetniške domiselnosti, temveč iz nekakšne eksternalizacije stroškov: tisto, kar je za trgovino dohodek, je za delavko in delavca v trgovini strošek - namreč padec v kakovosti življenja.

Argument proti nedeljskemu delu bi lahko razvili tudi na načelni ravni. Lahko bi rekli, da obstajata dve vrsti vrednot: tržne vrednote in netržne vrednote. Med netržne vrednote bi šteli človekove pravice in pravice človeštva. Človekova pravica je, da živi kakovostno življenje in da ga ni mogoče prisiliti k manj kakovostnemu življenju, kakor ga uživajo drugi pripadniki in pripadnice iste skupnosti. Pravica človeštva pa je, da nobenega dela človeštva ni mogoče potisniti v ponižujoč položaj, v katerem bi bil prikrajšan za dobrine, ki jih uživajo drugi. Pravica človeštva je tudi, da živimo v kakovostnem družbenem okolju - poniževanje in presežno izkoriščanje nekaterih skupin pa uničuje družbeno okolje vsem. Z razločevanjem med tržnimi in netržnimi vrednotami bi uveljavili splošno načelo, da prevladajo netržne vrednote, kadar pride do nasprotja ali spopada med tržnimi in netržnimi vrednotami.

Najprej smo gledali s stališča dobiti in stroškov, torej s stališča menjave. Tu smo ugotovili, da nedeljsko delo ne prinaša posebnih dohodkov. Kadar pa jih, jih zato, ker stroške preloži na delavke in delavce. S tem nemara koristi posameznemu podjetju, a škodi podjetništvu nasploh, saj uničuje okolje, v katerem se podjetništvo dogaja. Potem smo gledali s stališča tržnih in netržnih vrednot - torej s stališča odnosa med blagovno menjavo in drugimi vrstami menjav, ki jih prakticira človeštvo. Tu smo ugotovili, da pri nedeljskem delu menjava po tržni logiki pride v nasprotje z drugimi vrstami človeških menjav ali kar v nasprotje s človeško vzajemnostjo. Na zadevo pa lahko pogledamo tudi s stališča proizvodnje.

Pogled s stališča menjave je pogled s stališča kapitala: opozarja nas, da je neoliberalni kapitalizem katastrofičen celo s stališča kapitala in da je liberalizem treba omejiti celo v interesu kapitalističnega sistema. Pogled s stališča odnosa med tržno menjavo in drugimi vrstami človeške vzajemnosti je pogled s stališča občega humanizma: ta nas opozarja, da je samodejno logiko kapitalizma treba nenehno omejevati - saj je kapitalizem sam na sebi protisocialen in protihuman.

Pogled s stališča proizvodnje pa je pogled s stališča mezdnega dela. Ta nam pokaže, da gre pri nedeljskem delu za to, kaj lahko kapitalist ali njegov zastopnik manager naredita z delovno silo in njenim nosilcem, nosilko, potem ko sta jo z mezdo kupila in vključila v delovni proces. Pogled s stališča delovnega procesa, to je, s stališča mezdnega dela, nam pove, da kapital s tem, da je kupil delovno silo, ne bi smel pridobiti popolnega gospostva nad delavko in delavcem. Kapital si seveda prizadeva, da bi si z nakupom delovne sile v popolnosti podjarmil tudi nosilko in nosilca delovne sile. A delavski razredi se že stoletja bojujejo proti temu, da bi bil mezdni odnos zgolj sodobna oblika suženjstva. Omejitve dolžine delovnega dne in delovnega tedna so pridobitve teh stoletnih bojev. Stoletna pridobitev je tudi, da kapital ne more neomejeno razpolagati z delovno silo v delovnem procesu: pridobitve so varnost pri delu, nadomestila za poškodbe, omejevanje tveganj itn. Pridobitev pa je tudi, da delavke in delavca ni mogoče po mili volji prestavljati sem in tja po koledarskem tednu. Zato je vprašanje nedeljskega dela vprašanje, ali je mogoče postaviti meje kapitalističnemu izkoriščanju. Več kakor sto petdeset let je bil odgovor pritrdilen: da, kapitalu je mogoče postaviti meje, tudi če sem nam ne posreči odpraviti njegovega gospostva. A meje so kapitalu postavljale množice, ki so se bojevale za svoje pravice. Na septembrskem referendumu bomo odločali o dvojem: ali hočemo nadaljevati stoletne boje za omejevanje samovolje kapitala; ali hočemo živeti v svetu, ki je vsaj v nekaterih razsežnostih še človeški svet, svet vzajemnosti in solidarnosti - ali pa bomo živeli v svetu neoliberalnega kapitalizma, ki ogroža tako življenja kakor planet nasploh.