Depala vas in druge šege

Morda se v času, ko tisto, čemur smo imeli navado reči dokument, na Slovenskem definitivno izgublja svojo specifično težo, splača ozreti tja čez, proti Angliji, kjer se zaradi nonšalantne politične rabe podatkov v zvezi z iraško nevarnostjo odvija prava politična in človeška tragedija: strokovnjak za orožje je napravil samomor, osramočeni premier Tony Blair čaka na zaslišanje, BBC pa na novo preiskuje temelje raziskovalnega novinarstva. Dobro: s pomočjo podatkov, ki sedaj s svojimi dozdevki pretresajo Blairovo elito oblasti, so legitimirali napad na Irak. Tega dejstva seveda ne morejo spremeniti mnoga neprijetno konkretna vprašanja o zavajanju javnosti, ki ostajajo relevantna kljub temu, da prihajajo prepozno. V Angliji pač ni nikogar, ki bi si jih drznil odpraviti s popreproščeno priliko o lanskem snegu.

Čeprav je vsaka podobnost z angleško politično resničnostjo naključna, si je skozi najnovejši niz depalovaških zgodb, naphanih z zastrašujočimi državnimi in paradržavnimi načini obdelave in predelave tajnih podatkov, začela utirati pot misel, da bi iz tistega, kar dobiva v Angliji razsežnosti tragedije, lahko tukaj nastala kvečjemu farsa. Res je, da je bilo v angleškem političnem naskoku na podatke v igri veliko več, kot spopad med dvema represivnima aparatoma države, policijo in vojsko, ampak predno vse skupaj speljemo na pretep med sprtimi heroji, se spomnimo, da so zaradi lažnih podatkov o državnem udaru policisti nameščali rakete na tanke. Čudaške pripovedi o tem, kdo je kaj falsificiral in kako je komu kaj podtaknil, bi bile za neposvečene dolgočasne, če ne bi vznemirjale same po sebi. Kar puščajo depalovaške šege za seboj, je vprašanje, ali je res samo po sebi umevno, da se tako pomembne državne službe igrajo s tako občutljivi dokumenti? S kakšnimi argumenti lahko državni vrh tovrstno službeno zabavo na stroške davkoplačevalcev opraviči? Kakšne ljudi rekrutira država v te službe? Da so ti, ki so po devetih letih v Mladini podrobno opisali, kako in s kom so kaj proti komu počeli, kradljivci in lažnivci in sploh prodane človeške duše, nas je nazadnje tolažil Janša, ampak s tem je mnoga prostaška namigovanja v zvezi s kadrovskimi politikami v tej državi samo še zakompliciral: težo jim je dodal. S pomočjo takih opazk izgubljajo objestni trači o ciprskih orožarskih računih in junakih, ki so si z "vojno za Slovenijo" napolnili žepe in glave, status tračev, stari angleški pregovor, po katerem je patriotizem zadnje zatočišče lopovov, pa novo potrditev.

Depala vas seveda ni edina afera, v kateri nastopajo ponarejeni dokumenti. Spomnimo se, da je tudi afera Vič - Holmec, ki še vedno sproža ostre reakcije borcev za svobodo, nastala zaradi dokumenta, ki so ga sfabricirali uslužbenci na notranjem ministrstvu. Novinarja, ki je na osnovi tega dokumenta sestavil zgodbo, je država skupaj s prizadeto "civilno družbo", ki se je zgrozila zaradi blatenja naše svete stvari, trdo prijela. In morda ni odveč opomba, da prav v teh dneh zahtevajo veterani od države sistemski prijem zoper predsednico Helsinškega monitorja, ki je menda tudi dregnila v našo sveto stvar. Kar ostaja pri stopnjevanju zahtev po državni obrambi naše stvari zamolčano, je dejstvo, da je mož, pod katerim je afera izbruhnila, še vedno visoko v državnem sedlu: kot minister je sicer moral oditi, ampak vrnil se je kot šef vladnega kabineta, mimogrede kupil predsedniku najdražji falcon, sedaj pa sedi še v uradniškem svetu, da bo lahko naprej skrbel za pravilno izbiro državnih kadrov. So veterani v svoji avgustovski zahtevi po "sistemski rešitvi" afere Vič-Holmec merili tudi na to plat zadeve? Ali pa so tedaj, ko so govorili o "sistemski rešitvi", videli rešitev samo v cenzuri?

Ko smo že pri slovenskih političnih igrah z državnimi dokumenti, se velja ustaviti tudi pri tisti, ki je sprovocirala inšpektorja za javni red in mir: pri internetni objavi udbovskih dosjejev namreč. Da bi objavljena Evidenca, ki je skrivnostno izginila iz državnega arhiva lahko bila verodostojna, so nam rekli najprej, potem pa so tudi tako resnobni ljudje kot je predsednik Janez Drnovšek začeli pošiljati v obtok vesti, da gre za naknadno prirejanje in podrejanje podatkov "določeni politiki". Kateri, nismo nikoli izvedeli. Čeprav se je zdelo, da je čudaški podvig zdaj že bivšega novozelandskega častnega konzula izvrstna priložnost za to, da se pristojni dokopljejo do izginulih dosjejev, ki sestavljajo pomemben del slovenske kulturne in zgodovinske dediščine, se po nekajdnevnem cirkusu, podčrtanem s paranojo in drugimi totalitarnimi dobrinami, seveda ni zgodilo nič. In če nič drugega, nam ta nič znova sporoča, da ima ta država že od svojih začetkov ničev odnos do dokumentov in dokumentiranih argumentov sploh: kar je pristno, izgine, kar shrani, je falsifikat. Idealna despotska scena, na kateri lahko vsakogar očrni, nikomur pa ne more nič dokazati.