Kolumna / Vlasta Jalušič: Konec oboroženega ljudstva. Kaj zdaj?

Novica o koncu vpoklica je šla mimo brez velikega pompa in veselja (čeprav je predsednik vlade govoril o "zgodovinskem dogodku" in čeprav se je slavila 10 letnica zasedbe Metelkove), z le nekaj novinarskih dvomov. Kako to?

Kaj nam prinaša konec oboroženega ljudstva? V klasičnih republikanskih političnih sistemih je predstavljalo eno od temeljnih (notranjih) varoval proti despotizmu. Vsaj od Machiavellija naprej so menili, da bo dejstvo, da vladar ne razpolaga s svojim plačanim kontingentom vojske, ampak je odvisen od podpore ljudstva, preprečilo zlorabo vojaškega potenciala. Obenem je služenje v vojski pomenilo častno dolžnost, participacijo, državljanski prispevek in vrlino, ki so ju najprej nudili zaslužni in v zameno dobili tudi (različne) privilegije. Mirovna gibanja so v 20. stoletju, še posebej po drugi svetovni vojni, zahtevala predvsem civilni nadzor nad vojsko in ukinjanje njenih kričečih nesmislov, kar najbolj preprosto rečeno pomeni, da mora vojska, vojaški aparat, ki je nastal zato, da bi moderno državo oz. njene prebivalce ščitil pred njenimi zunanjimi sovražniki, to funkcijo korektno opravljati in se naj ne vtika v druge zadeve, ali pa naj se ukine. A imperialistični pohod Zahoda je iz vojsk že poprej naredil nekaj drugega, namreč prav tisto, česar so se kritiki stalne vojske pred njeno uvedbo bali: strukturo discipliniranega aparata, ki ga je mogoče uporabiti predvsem v drugačne namene od državljansko-obrambnih. Ko so se domači prebivalci zaradi očitnih nesmislov vojskovanja po svetu začeli upirati mobilizaciji, so si države omislile profesionalne vojske. Z vse večjo vpetostjo pomena sodobnega vojskovanja v globalni ekonomski red je vojska tako dobila čisto druge naloge, in se, če se že družba ni militarizirala, pravzaprav sama podružbila, torej začela prevzemati tiste "dužbene funkcije", ki jih je civilno prebivalstvo zaradi spremenjenega, liberalnega koncepta državljanstva v boju za privilegije začelo opuščati.

Kaj bo v tovrstni situaciji pomenila nova, poklicna vojska? Najprej menda manj obveznosti za državljane - potencialne vojake. Drži. Reforma je na prvi pogled razbremenjujoča. A pri tem bi naj pozabili, da je treba tudi to razbremenitev (od)kupiti. Včasih so jo odkupovali posamezniki, ki so se lahko odkupili od vojaške obveznosti, danes bomo plačevali vsi davke za to, da poklicna vojska sploh bo... V tem smislu je reforma podobna reformi vojska in davkov v osemnajstem stoletju, prehodu na stalno naborniško vojsko, ob kateri je potekala velika polemika o naravi države, političnega sistema, državljanskih vrlin, vprašanju despotije ali republike itd. Prav zaradi tega, namreč dejstva, da reforma vojske (ki je v dosedanji zgodovini predstavljala pritiklino držav in ne obratno, kot se zdi v Bushevi eri) zmeraj predstavlja tudi spremenjeno naravo državljanstva, si je ob "zgodovinskem trenutku" konca oboroženega ljudstva potrebno zastaviti nekaj vprašanj, na katera že ob odločiti o uvedbi profesionalne vojske ni bilo odgovorov in jih ni tudi danes. Kakšne politične konsekvence bo imela profesionalizacija? Politiki nam govorijo o "dobrih plateh": generacije moških si končno lahko oddahnejo, nič več problemov z naborom zaradi prekomernega civilnega služenja, vojska bi naj bila "učinkovita" in skrbela tudi za civilne stvari (meje, naravne nesreče itd.).

A že dolgo vemo, da bistvo reforme ni bila t.i. nacionalna varnost, ampak angažiranje v mednarodnih vojaških operacijah ter v tem, da mora biti slovenska vojska "tehnološko kompatibilna" z zavezniki (da točno ve, kje bo kupovala opremo in orožje). Dokaz je dejstvo, da smo bili državljani in državljanke Slovenije na račun vstopa v Nato deležni številnih izsiljevanj, ki so zadevala naše civilne vrednote (ob napadu na Irak itd.). Vemo tudi, da vojska nikakor ne bo politično in ideološko nevtralna. Najprej si je predvsem katoliška cerkev v njej že izborila "duhovno oskrbo", po drugi strani pa tudi državne analize pravijo, da "... se tisti mladi, pri katerih so postmaterialistične vrednote izrazito prisotne, izogibaju služenju vojaškega roka. Ker ta del mladih narašča, se oži rekrutacijska baza tako za obvezniško kot poklicno vojsko. Na drugi strani materialistično vrednotno in konzervativno politično usmerjena mladina kaže večji interes za vojsko in vojaške zadeve in verjetno predstavlja bazo za novačenje poklicnih vojakov. Možni sta dve strategiji rekrutiranja: da se vojska tako spremeni, da bi lahko tudi postmaterialistični mladi v njej našli mesto zase, ali da zajema svoje pripadnike predvsem iz materialisitčno usmerjenih slojev maldih, kar potem vodi v prevlado socialno dprivilegiranih slojev v vojaških vrstah". (Iz analize o preoblikovanju in sistemu popolnjevanja slovenske vojske MORS iz leta 2002).

Ker še vedno nismo slišali nič o tem, kakšna bo strategija rekrutiranja v Sloveniji, vemo le in v elektronskih medijih vidimo, da se rekrutira. Vidimo tudi, da se del "postmaterialistično" (ali pa neokonzervativno) usmerjene mladine (a to niso bodoči navadni vojaki, ampak študirajoči obramboslovci FDV) navdušuje nad adrenalinskim psihofizičnim vojaškim usposabljanjem.

Tudi če pustimo ob strani svetovna zavezništva, Slovenija torej nikakor ne bo imela ne socialno ne politično nevtralne vojske! V vojsko bodo vstopali neo-konzervativno usmerjeni mladi in (v primeru prestrukturiranja, kot si ga predstavljajo nekateri) nasilno-adrenalinsko usmerjeni mladi, socialno deprivilegirani liberalci, socialni marginalci. Mešanica, o kateri pričajo besede mladega ameriškega vojaka z letalonosilke v Kopru, ki je izjavil, da je vojak zato, da "potuje in vidi nekaj sveta". Primer "učinkovitosti" tovrstne vojske smo si lahko ogledali na primeru najbolje opremljene in trenirane armade v Zalivu. Prav ta učinkovita vojska, ki je menda sodobno usposobljena, se zdaj poskuša na vse kriplje umakniti.

Hkrati bo profesionalizacija imela - hočeš nočeš - visoko ceno, še posebej, če bo šla po adrenalinskem vzorcu motivacije: ilustracija je nemški primer visoke ekonomske cene prehoda na poklicno vojsko, kjer je šele od nedavno približno jasno, kako visoka bo cena, tudi ob izgubi kontingenta civilnih služb, ki znižujejo stroške v socialnem sektorju.

In če me, tako kot je to v navadi, ponovno vprašajo: kaj pa potem predlagam? Nič. Menim, da Sovenija profesionalne vojske ne rabi, tako kot ne rabi državnega letala, vzpenjače na grad in podobnih zgrešenih investicij. Tudi pri vojski se namreč postavlja vprašanje, ali se jo bo potem, ko bo kot investicija učinkovito izpeljana, splačalo oddajati v najem. In v tem primeru gre seveda za ljudi.