kolumna / Dragica Korade, Večer: Nedelja in druge mitologije

Najnovejša zgodba o zmagi človeka nad kapitalom, ki so jo po referendumu o nedeljskem zapiranju trgovin začeli izdatno pošiljati v obtok vladajoči interpreti Nedelje, je vsaj tu, v provinci, kjer bi marsikateri moški in ženska poprijela za plačano delo tudi v nedeljo, če bi ga le dobila, po malem dišala po osvoboditvi Iraka. Kdo je razglasil zmago civiliziranega sveta nad Sadamovim obskurnim režimom? Osvoboditelji seveda. Ti, ki naj bi jih odločni varuhi človekovih pravic osvobodili, se za osvoboditeljski patos niso brigali kaj dosti; če sploh kaj, potem so nam kazali svoje ranjene, svojo žejo, svojo razsuto ulico in nazadnje samo še prezir do prostaških zamahov, s katerimi naj bi tujci v državi pričarali demokracijo. Ko je ta prezir zajel množice, so televizijske kamere kazale samo še zmagovalce. In diktatorja seveda, ki naj bi tam nekje živ ali mrtev še naprej rovaril proti velikim civilizacijskim dosežkom osvoboditeljskega uma.

Kdor je vsaj približno spremljal trgovinske boje, v katerih so zainteresirani uspešno pomešali potrebe mnogih s profitnimi stopnjami nekaterih, ni mogel spregledati preprostega dejstva, da so pred in po referendumu na sceni paradirali samo zmagovalci in - recimo - poraženci. Nikoli, ampak zares nikoli, se na njej niso pojavili tisti, za katere naj bi v resnici šlo: prodajalke in prodajalci torej. V imenu tistih, ki delajo, so vselej govorili drugi. Res je, da so o neizprosni logiki kapitala, ki si je prilastila tudi njihova nedeljska življenja, izčrpno poročali vsi, ki so delavsko stisko poskušali ujeti v svoje interpretativne mreže. Kar je sicer različne akterje v boju za prosto nedeljo združevalo, je dejstvo, da celo tedaj, ko so natančno opisovali aktualne delavske vaje v nečloveških perspektivah, niso obsodili logike kapitala kot take; ko so se zgražali nad izkoriščanjem, ki so mu v obstoječem ekonomskem fatalizmu podvrženi delavci in delavke, so se zgražali samo nad tem, da se ta odvratni film vrti nemoteno, ves čas, brez nedeljskega predaha. Še več: s tem, ko so okoli nedelje vzpostavili svoje carstvo svobode, so kapitalu vsaj implicitno priznali nujnost, da vse preostale dni prosto po Marxu trga vse medčloveške vezi. V tej turbokapitalistični legi družbene realnosti se nedelja vzpostavi kot mitološki čas, ki naj ne bi bil rezerviran samo za bogove. V družbi, kjer je čas denar, to seveda ni majhna stvar; kar jo postavlja v problemsko luč, je kruto dejstvo, da je denar relativno redka dobrina, do katere imajo lahek dostop samo nekateri, tisti, ki so v svojih rokah nakopičili moč in oblast. Morda je tudi zaradi tovrstnih mitologizacij ideja o nedeljskem počitku puščala za seboj toliko nelagodja in ironije. Vemo, kdo med nami in zlasti nad nami si lahko privošči razkošje nedela vsak dan, ne samo v nedeljo. Vemo, komu je delo v korist in komu v pogubo.

Celo tedaj, ko v nedelji prepoznavamo starožitno skrivnost človeka, ki ne more, noče in ne sme biti samo homo faber, moramo priznati, da se na tem referendumu nista pomerila med seboj delo in kapital. Tu so se udarili lastniki duš in lastniki trgovin, tradicionalni in moderni gospodarji našega časa torej. Podatek, da so v svoje mitološke mreže ujeli samo dobro četrtino prebivalstva, morda na najboljši možni način opredeljuje družbeno relevantnost teh bojev. Tudi zaradi te četrtinske družbe, ki je jasno izrazila svoje stališče, je bilo sicer všečno poreferendumsko nakladanje o zmagi človeka nad kapitalom ne samo preuranjeno, ampak zavajajoče celo tedaj, ko je bilo empirično točno. Za resnično zmago "človeka nad kapitalom" bi pač potrebovali kaj več, kot dogovor oblasti, da mizerno plačano delo prodajalk in prodajalcev po nedeljah ni nujno za funkcioniranje skupnosti. Prodajalka, ki iz strahu, da bo izgubila službo, ne upa javno povedati, kaj si misli o o svojem ne samo nedeljskem, ampak vsakdanjem delu v trgovini, ki bo po zdajšnji referendumski odločitvi opremljeno z novimi podreditvami, pač nima nič opraviti z zmagovalci. Tudi v prodajalcu, ki iz previdnosti, da se ne bi znašel na kakšnih spiskih presežnih delavcev, raje ne bo javno povedal, kaj si misli o sindikatih, ki so se namesto v boj za spodobne plače in osem urni delavnik pognali na referendum, bomo težko prepoznali človeka, ki je zmagal nad kapitalom. V kristjanu, ki je za to, da v nedeljo ne bo šel v trgovino, potreboval referendum, pa bomo težko prepoznali kristjana.

A to še ni najhuje. Najhuje je, da bomo zaradi te molčeče množice, ki o tem, kako si služi svoj vsakdanji kruh, ne upa govoriti na glas, v Zoranu Jankoviču in njegovih kljub referendumskemu izidu težko prepoznali poraženca.