kolumna / Matevž Krivic: "Evropskost" gonje proti izbrisanim
Janša in Peterle jo razvnemata, POPTV in nacionalka spretno pomagata
MLADINA, št. 47, 3. 12. 2003

© Tomo Lavrič
Tole pišem v petek dopoldne, potem ko smo v četrtek zvečer na TVS snemali oddajo "Tarča" o izbrisanih. Predvajana bo v torek zvečer. Kakšna bo njena končna podoba, bomo vsi skupaj lahko ocenjevali seveda šele takrat, saj bo (zaradi dolžine) doživela še nekaj nujnih rezov oziroma skrajšav.

© Tomo Lavrič
Tole pišem v petek dopoldne, potem ko smo v četrtek zvečer na TVS snemali oddajo "Tarča" o izbrisanih. Predvajana bo v torek zvečer. Kakšna bo njena končna podoba, bomo vsi skupaj lahko ocenjevali seveda šele takrat, saj bo (zaradi dolžine) doživela še nekaj nujnih rezov oziroma skrajšav.
Glavni vtis o njej pa si dovoljujem omeniti že sedaj: da je pri pretvarjanju (v očeh javnega mnenja) žrtev sramotnega izbrisa v špekulante in drugače sumljive ljudi s to oddajo "nacionalka" še prekosila drugače neprekosljivega Slaka in njegova "Trenja". Glede slednjih je tedenski komentator televizijskega dogajanja v časniku Dnevnik T. Zgaga napisal med drugim takole: "Zato je bil Krivic edini, ki je bil vidno razočaran na koncu oddaje. Pač zato, ker je naivno verjel, da se skuša v oddaji kaj rešiti ali pojasniti." In naprej, da "so bili glavni junaki tam zato, da zganjajo propagando. Takšno ali drugačno. Pomembno je, da je čim bolj glasna. In nabita s cinizmi ter posmehom."
"Nacionalka" je sedaj vsemu gornjemu dodala še vzdušje nogometnega stadiona. Ampak z glasnimi navijači samo na eni strani tribun. Na drugi strani so mirno sedeli izbrisani in kulturno poslušali razpravo, tisti za menoj pa so neovirano sproščali svoje navijaške strasti. Koliko se bo to videlo in slišalo tudi v predvajani oddaji, seveda še ne vem. Bravo, nacionalka!
Da bo vsaj ta oddaja "skušala kaj rešiti ali pojasniti", je lahko pričakoval samo tak naivnež kot sem jaz. Že v pripravah na oddajo sem z veseljem pozdravil odločitev Lidije Hren, da v oddajo poleg običajnih treh "za" in treh "proti" povabi še sedmega, "nevtralnega" dr. Lovra Šturma. On je bil namreč edini "z one strani", ki spomladi ni sledil demagoškim napadom na zadnjo odločbo ustavnega sodišča, ampak jo je v Magu celo podprl kot pravno korektno. Toda Hrenova mu o tem (bistvenem) sploh ni zastavila nobenega vprašanja - raje je izkoristila njegovo navzočnost (in dragoceni čas oddaje) za pomoč pri nadaljnjem raztegovanju genialne Slakove domislice, da je pravzaprav kar Krivic sam kriv, da je ustavno sodišče nezakonitost izbrisa ugotovilo šele leta 1999. Čeprav že to, kar sem (glede na zavezo sodniške molčečnosti) smel javno povedati, jasno demantira ta smešni konstrukt. Da bi se usmerili v raziskovanje tega, kdo vse je odgovoren za to, da se je ta odločba US potem še vse do danes izigravala (kar je pa vse javno dostopno), in kdo za sam sramotni izbris leta 1992 - to pa seveda ne Slaku ne Hrenovi ne diši. Normalno, saj od izbrisanih in od Krivica ne morejo pričakovati reklam in sponzorjev ali politične in javnomnenjske podpore - pametni novinarji raje plavajo s tokom nahujskanega javnega mnenja in se mu prilagajajo, kot da bi se mu zoperstavljali.
Da bi vsaj eno zavajanje javnosti - tisto, da so izbrisani sami krivi, "zakaj pa si niso pravočasno uredili papirjev" - skušali razkriti, sem predlagal Hrenovi, naj o tem posname pričevanje Iva Martinovića iz Brežic. In sem ji tudi povedal, zakaj: disciplinirani vojak si je papirje (dovoljenje za začasno prebivanje) uredil že v treh dneh po izbrisu! Očitno prezgodaj, ko taktika šikaniranja izbrisanih še ni bila izdelana. Kajti po enem letu, ko je spet disciplinirano zaprosil za podaljšanje tega dovoljenja, je bila pa ta taktika že izdelana - in je doživel naslednje:
Podaljšanje je bilo zavrnjeno z naslednjo genialno obrazložitvijo, vredno uvrstitve v Guinessovo knjigo svetovnih neumnosti (če obstaja) - navajam malo skrajšano: "Iz uradne evidence je razvidno, da je prosilec poročen z državljanko Slovenije in pa, da mu je bil izrečen ukrep prepovedi vstopa v Slovenijo. Nima pa veljavnih dokumentov, s katerimi bi izkazal svojo identiteto. Zato se prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje ne ugodi." Uradno se torej ve, da sem jaz ta in ta, poročen s to in to, stanujoč tam in tam itd. - ampak ker jim ne morem dokazati "z veljavnimi dokumenti" (kot da od njih izdano dovoljenje za začasno prebivanje ni veljaven dokument!?), da sem jaz res jaz, tudi novega dovoljenja za začasno prebivanje ne bom več dobil. To neumnost tudi MNZ potrdi kot zakonito, nato tožim MNZ na Vrhovno sodišče, tam zmagam - zadeva gre nazaj na MNZ in od tam spet nazaj v Brežice - vmes sem bil pa več kot štiri leta brez vseh papirjev in brez vseh pravic. (Največje neumnosti, da so "prepovedali vstop v Slovenijo" nekomu, ki je bil ves ta čas v Sloveniji, pa nihče od teh učenih pravnikov v tem postopku sploh opazil ni.) Tako je bilo videti v praksi to "urejanje statusa" v mojem primeru.
Pred začetkom snemanja "Tarče" vpričo vseh udeležencev vprašam Hrenovo, ali nam bodo najprej zavrteli posnetek Martinovićevega pričevanja (gornji citat je namreč iz Dela pred meseci), da se potem v oddaji nanj lahko navežemo - ker tega posnetka namreč v oddajo sploh ni uvrstila, ampak bo predvajan pred tem v TV dnevniku, kot vabilo k ogledu oddaje. Prav, ampak kako naj se nastopajoči v oddaji navežemo na ta posnetek, če pa sploh ne vemo, kaj ste v resnici posneli - in kaj od tega boste v torek pred oddajo predvajali? Gledalci v torek ga bodo videli, mi ga pa danes ne smemo? Odgovor Hrenove: "Posnetek še ni pripravljen - pa tudi, če bi bil, vam ga ne bi pokazali!" No, ko je bilo včerajšnjega snemanja konec, mi je postalo jasno, da je bila tudi ta povsem neverjetna epizoda očitno samo delček v celotni strategiji. Bravo, Hrenova!
Še dobro, da sem se na začetku oddaje spet pustil zavesti v brezupni poskus popravljanja že v novinarskem uvodu zagrešenih napak in zavajanj, kjer sem bil hitro prekinjen - in da zato nisem začel tako, kakor sem se bil namenil: s pohvalo voditeljici, da je "na drugi strani" zbrala skoraj vse najodgovornejše za sramotni izbris leta 1992, namreč Peterleta, Debelaka in Janšo - le Bavčar se je seveda spet izmuznil. Kmalu se je namreč pokazalo, da jih tam ni zbrala zato, da bi končno morali pred javnostjo in pred neizprosnimi vprašanji pronicljive novinarke odgovarjati za to, kar so nezakonitega in tudi za ugled države (ne le za življenjske usode tisočev ljudi) škodljivega naredili, ampak predvsem zato, da jim je v navijaškem vzdušju nogometnega stadiona omogočila dodatno promocijo njihovih povsem neverjetnih, načelom pravne in socialne države globoko nasprotnih političnih stališč.
Ta, za pravno državo 21. stoletja res popolnoma neverjetna stališča (celo iz ust "svojega bližnjega ljubečega kristjana" in možnega kandidata za predsednika evropskega parlamenta Peterleta) bo treba temeljiteje analizirati kdaj kasneje - tokrat naj omenim samo bistvo. Oba z Janšo sta leta 2000 "pregorevala" od zaklinjanj, kako je odločbe US treba izvršiti, pa naj bodo pravilne ali napačne - tu pa sta oba razkrila svojo dvoličnost: ker se z odločbo US o izbrisanih ne strinjamo, je tudi izvršili ne bomo! Da, parlament se "ukazom" ustavnega sodišča lahko upre, če jim je sposoben zoperstaviti svoje drugačne ustavnopravne argumente (ponavljam svoje stališče iz leta 2000!) - ne pa s politikantstvom in puhlo nacionalistično, kvazi-patriotsko propagando. Sramoti izbrisa in enajstletnega prikrivanja njegove nezakonitosti se sedaj pridružuje še sramotno razgaljanje neevropskosti naše "evropske" desnice. Bravo, Janša in Peterle - in hvala za to odkritost!