KOLUMNA / Dragica Korade, Večer: Črni les

Tezo o nemočni državi in pokvarjeni podjetnici, ki ji nihče od pristojnih ne more do živega, so vztrajno, brez predaha, zagovarjali vsi pristojni, ki so odprli afero Črni les. Pri nizanju srhljivih zgodb, ki naj bi nastajale okoli zdaj že proslulega hotela za starejše, so šli tako daleč, da so jih celo resni poročevalci začeli umeščati v kontekst "Agatine dežele". Tukajšnja Agata je namreč pred ne tako davnimi časi gorela na grmadi kot ena zadnjih odkritih čarovnic v Evropi. V kolektivni spomin se je ta dogodek vpisal s tako silovitostjo, da je sredi 80. let v Mariboru dobila status resne pobude ideja, da bi Agati postavili spomenik. Namesto spomenika je potem v Črnem lesu začel rasti hotel Agata, ki se ga je vseskozi držal sloves zgrešene, če že ne preklete investicije. Način, na katerega so oblasti začele svoj javni obračun z novodobno Agato, je s svojimi slepomišenji okrog življenja in smrti, še zlasti z odkritimi namigovanji na posredniško vlogo, ki naj bi jo igrala med svetom živim in svetom mrtvih, seveda koketiral s starimi prekletstvi: ženska naj bi enostavno onemogočila vse, ki bi morali proti njej ukrepati. Ko v zakonih, ki jih je toliko, da jih nihče več ne more izvajati, ni našla nobene luknje več, je pač plačala kazen. Tako je po trditvah resnih ljudi, ki naj bi skrbeli za zakon in red, kar naprej izigravala Zakon. Edino sredstvo, ki je v razmerah, ko grmade niso več v modi, preostalo nemočni državi, je javni linč.