Kolumna / Vlasta Jalušič: Kralji in kraljične na zrnu graha

V takšnih okoliščinah imamo, grobo rečeno, opraviti z dvema stranema: z domačijsko skupnostjo na eni ter s takšno ali drugačno "zunanjostjo" ali praznino na drugi. Če za domačijsko skupnost velja, da sega od takšnih ali drugačnih dolgov mrtvim do bleščeče prihodnosti naših zanamcev, pa je izven nje doma le "tuje in sovražno" oz. sta Tujec in Sovražnik. V njej obstaja poseben odnos do tega, kar danes imenujemo nestrpnost (koncept, ki izhaja iz novoveške tematizacije "tolerance" v protestantskih okoljih t.i. Zahoda). Nestrpnost je razumljena povsem sprenevedavo, in sicer kot rastlinica, ki menda raste kar sama od sebe in jo posledično uvrstijo med nekakšen plevel, ki da je priromal od nikoder. Ko se tovrstna skupnost modernizira in namesto nekdanje vaške/ruralne skupnosti nastopi fina "družba", ta seveda avtomatično ne pripelje niti do sveta ali svetov niti ne ustvari svetnosti. Nasprotno: razvije se predvsem tisto drugo, namreč pomnožitev zunanjosti, torej Tujcev in Sovražnikov. Naši najboljši prijatelji in sosedi se dobesedno prelevijo v Tujce in Sovražnike, brez katerih preprosto ne zmoremo biti to, kar smo bili, kar smo in kar hočemo biti.

Nestrpnost na Slovenskem je po več kot desetih letih ločenosti od nekdanje države in slavljenju samostojnosti kot svetega dosežka razumljena natanko v zgornjem smislu: kot plevel, za katerega ne vemo, od kod je pognal, kaj ga je posejalo. Še vedno se pojavlja nekakšno začudeno in nedolžno vprašanje: le od kod se je vzela? Da smo Slovenci nestrpni ali ksnofobni? To pa ne. Če kaj takega obstaja, potem gre le za eksces iz še ne pojasnjenih vzrokov. In vse, kar lahko storimo v tem kontekstu, bi naj bilo uničevanje te slučajne nadloge, taga samodejno rastočega nekoristnega plevela (podobno kot uničevanje škodljivcev).

Kaj tukaj najbolj bije v oči? Skozi ruralno metaforiko in kmečka očala, ki so nam jih tako uspešno nadevali in nadeli v zadnjem desetletju, ne vidimo odločilnega elementa modernizacije v zvezi z nestrpnostjo. Za katero koli današnjo modernizirano skupnost velja, da funkcionira predvsem v medijih in skozi medije, ki so bolj ali manj nadomestili nekdanjo transcendenco, mitologijo, skupnosti bogov ali Sveto družino. A zdi se, da še vedno "verjamemo", da je nestrpnost pravzaprav "samorastniški plevel", ne pa nekaj, kar je izdelano in pridelano, torej izdelek/pridelek, če naj ostanem pri delno ustrezni kmečki metafori. Ta praviloma nastaja v povsem določenih in specializiranih laboratorijih s stotnijami dobro plačanih uslužbencev. Množična nestrpnost in rasistične akcije, ki smo jim priče, ni nekaj, kar je prišlo od spodaj, iz "zemlje" ("civilne družbe"), torej iz niča in iz neznanih vzrokov, pač pa je naravnost in preverljivo institucionalni izdelek. Izbrisane ni izbrisala zemlja in niso se sami zradirali, pač pa so to na ustrezno komando pohlevno postorile stotnije državnih uradnikov. V igri tukajšnje in sedanje nestrpnosti torej ni ne "nevedna zemljica" in ne "nedolžna naravica", še najmanj pa so to "navadni ljudje", pač pa so na sceni sejalci in specialisti bio-kemično-političnih procesov domačijske skupnosti. S sejanjem, ki ga bo treba kmalu požeti, so pričeli (in še vedno nadvse uspešno opravljajo to vrhunsko skupnostno delo) povsem določljivi politični voditelji in medijski sejalci.

Javno sejanje nestrpnosti in sovraštva v danih pogojih ni moglo potekati brez udeležbe medijev. S stališča ti. množičnega komuniciranja lahko pri teh poljskih opravilih ločimo dva učinkovita prijema in govorimo o dveh obdobjih.V prvih dveh setvenih petletkah je v glavnem vladala tišina, saj se s stališča medijske javnosti kaj takega, kot so pripravljalna nestrpnostna opravila, setvene dejavnosti na področju nestrpnosti, sploh ni dogajalo. V tem obdobju so ohranjali ustrezen mir in temperaturo (ustvarili so toplo gredo), da bi nežne rastlinice ne bile po nepotrebnem poškodovane. Brez odločilnega toplogrednega učinka ravno te dejavnosti bi današnje epidemične razsežnosti nestrpnosti ne bile mogoče. V tretji petletki, v XXI. stoletju, pa smo priče novemu entuziazmu in bistveno drugačni uporabi bio-tehničkih pripomočkov. Proces gre v smeri maksimizacije pridelkov na enoto površine. Izbrani vrli voditelji in voditeljice, tudi takšni z izvirnimi izkušnjami z nekdanjih domačij, so s pomočjo vase gotovih politikov zavihali rokave v domnevno obrambo domačije. Pomagali so si seveda z vrhunsko setveno tehnologijo, z najnovejšim prijemom - z množično demokracijo samo. Skozi uravnotežene "pro & contra" prijeme na televizijah in drugje obogatevajo posevke iz prvih dveh petletk, da se človeku milo stori pri srcu.

Pri vseh teh bolj ali manj harmoniziranih postkmečkih opravkih, ki imajo marsikaj skupnega z organizacijo in delitvijo dela iz časov namakalnih sistemov, pa idilično krajinsko podobo kvarita dve drobnariji. Tukaj je najprej pregovorno previsok, menda arhitekturno in kulturno nepotreben minaret džamije, a nad njim je še nekaj višjega in še bolj v nebo vpijočega: sprenevedanje bio-novinarskih in bio-političnih kraljev in kraljičen na zrnih graha nestrpnosti in rasizma, ki jih je odneslo nekam v vesolje in nič več ne vedo, kako priti na zemljo. Razumljivo, saj nedolžne zemljice več ni, pa tudi narava je nekam izpuhtela. Le vrhunski posevki izjemno rodijo.