Kolumna / Dragica Korade, Večer: Najboljši sosed

Če že referendum o tehničnem zakonu o izbrisanih mora biti, potem je res škoda, da ne bo na pustno nedeljo. Karnevalska politika, ki ga je sproducirala, si pač ne bi smela privoščiti premislekov, ali se kaj takega, kot je referendum o kršitvi človekovih pravic, na praznik norcev spodobi uprizoriti ali ne. Nespodoben je, kdor tu načenja vprašanja spodobnosti. Morda res ne bi bilo pošteno do Pusta in njegovih šeg, ampak s postavitvijo referenduma na pustno nedeljo bi najnovejšo politično formulo, po kateri predmet politične debate niso več vsebinska, ampak samo še tehnična vprašanja, na najboljši možni način pripeljali do njenega norega konca. Če bi se namreč s tem, kaj je prav in kaj ne, politiki resno ukvarjal tudi sicer, potem ta referendum ne bi bil potreben, ker bi bilo jasno, da množici tistih, ki jih je država 26. februarja 1992 preprosto izbrisala iz registra prebivalcev Slovenije, mora krivico popraviti oblast. Še huje: to mora storiti ne glede na mnenje ljudstva. Ne glede na to, ali je to ljudstvu všeč. Ustavnega sodišča pač nima zato, da bi bilo komu všeč. Ustavno sodišče imamo zato, da postavi meje ljudstvu in ljudski demokraciji. Drugo bi seveda bilo, če bi bil cilj politike demontaža demokratične pravne države. Ampak ta, ki drži v rokah državni aparat, mandata za to nima in ga tudi na referendumu ne more dobiti. Ob kar je s prestavitvijo referenduma na predpustno nedeljo spravila svoje naenkrat tako ljubljeno ljudstvo, je vsesplošna državna veselica, na kateri bi lahko na volišča prihajali z noži.

Vse drugo na račun naših prebrisanih sosedov, ki bi radi nam, siromakom, iz žepa potegnili še zadnji cekin, je bilo že rečeno in v veliki meri tudi postorjeno. Čudno: tukajšnje ljudstvo raje kot oblastem gleda pod prste svojim sosedom in najbrž ni naključje, da ta pogled zaokroža tista slovenska narodna, ki govori o veselju, ki nastane, ko sosedu crkne krava. Stara je in poučna. Vsaka destruktivna politika, ki zasleduje načelo deli in vladaj, lahko najde v njej kaj dobrega zase: če nič drugega, sloni na njej cel sistem ovaduštva. Pred nedavnim smo ga videli in nismo hoteli verjeti: kot vsak dober sistem je bil tudi ta bolj resničen od resničnosti, ki jo premore naše izkustvo. Celo v primeru, ko gre za slab ponaredek, se velja ob njem ustaviti. Orjaški je in nepoučenim ne pove nič o posameznikih iz mesa in krvi. Edino, kar lahko odkrivamo v tem čudaškem svetu, je perverzna skrb za drugega. Mar ni s to perverzijo presijana tudi aktualna mežiška zahteva, da mora država odvzeti državljanstvo nekemu tipu, ker je državljan K., ki ga dobro pozna in ve vse o njem, skupaj s svojimi somišljeniki ugotovil, da si ta pokvarjena duša česa takega, kot je slovensko državljanstvo, ne zasluži? Mar to, da je politika temu - in nobene drugemu - glasu prisluhnila in ga je potem pri sesuvanju postave in ljudi uporabljala za edino pravo resnico, ne razkriva barbarske narave politike, ki ji je glas ljudstva pomembnejši kot glas razuma? Kdor poskuša to politiko izriniti zgolj na desno, naj ne pozabi, da ni bilo nikjer nikogar, ki bi povedal, da za pridobitev državljanstva ne potrebujemo soglasja sosedov. Kdor jo poskuša pripisati zgolj mojstrom ksenofobije, naj ne prezre dejstva, da Zmago Jelinčič zadnje čase modro molči.

Kar politična galama, ki je iz izbrisanih ustvarila direktno grožnjo slovenskemu narodu, pušča za seboj, je spoznanje, da boj za oblast ni več politični boj. Spopadi v politični sferi se ne bijejo več ob političnih vprašanjih. Brez resne politične debate je oblast denimo ukinila splošno vojaško obveznost. Brez tehtnega javnega premišljevanja je šlo mimo parlamenta vstopanje v Nato, vstopanje v Evropsko unijo pa je tako ali tako imelo status velikega uspeha, o katerem se v parlamentu ne govori. Če ne bi bilo outsiderjev, morda niti ne bi izvedeli za podpis vilnuške deklaracije. Edini zares pomembni in razumljivi problemi v slovenski politiki so tisti, ki so povezani z etnično, versko in spolno usmerjenostjo prebivalcev Slovenije. Včasih se politični delokrog razširi še na živali. Predvsem na to, kdo jih bo pobijal. Ko je ljudstvo na Dolenjskem pred časom ugotovilo, da so "naš največji problem medvedje in Cigani", se je politika zganila nemudoma. Da tudi s seznanjanjem s problemi, ki so tako kompleksni, da jih enostavne rešitve lahko samo še zaostrijo, ni izgubljala časa, so pokazali rezultati: Cigani so dobili predavanje o tem, kako neznosni sosedje so, medvede pa so po kratkem postopku postrelili. Ampak to zna vsak. Za to ne potrebujemo sistema parlamentarne demokracije. Njegova finta ni v samoupravljanju, marveč v kontroli oblasti: ni v sodelovanju ljudstva pri vsakodnevnih političnih opravilih, pač pa v oblikovanju in izbiri strank in programov na volitvah. In učili smo se, da politika, ki uprizarja hajke na ljudi zaradi njihovega porekla, vere ali spola, ne more biti demokratična politika. Kaj potem to je? Če ni kraval, je karneval.