kolumna / Matevž Krivic: Šleve in mevže na oblasti

Da imamo na oblasti delno svoje "obrti" sposobno, delno pa v marsičem tudi sprenevedavo, klientelistično, arogantno itd. politično elito, že dolgo vemo (a smo jo doslej tam ohranjali, ker je njena "alternativa" žal v vsakem pogledu še mnogo slabša) - v zadevi "izbrisani" pa so pokazali, da jim, če tako "izračunajo", ni noben problem se v trenutku preleviti iz največjih arogantnežev tudi v čisto navadne mevže in šleve. Kar pa je, upam, celo v naši dolini šentflorjanski vendarle slaba in zgrešena politična kalkulacija.

Ljudje imaje namreč raje originale od slabih kopij - še zlasti, če ne za originale ne za kopije ni treba nič plačati. V slikarstvu to seveda ni možno - v politiki pa je, vsaj kratkoročno: glasovati za premočrtnega Janšo, pa naj še tako laže in blefira, je enako poceni (brezplačno) kot glasovati za eldeesovce, ki ponižno prenašajo vse Janševe vsakodnevne boleče klofute, samo da bi se jih usmilil in odstopil od referenduma.

Brezplačno ni seveda nič, kar se na tem svetu prodaja - ampak račun je treba plačati v demokraciji včasih šele čez štiri leta, kdo bi že danes mislil na to. Tudi pri nas se volitve vse bolj amerikanizirajo - kdor se v trenutku volitev volilcem bolj vsede v oči in srce (po lepem obrazu, sladkih obljubah - pa tudi po "možatosti" in odločnosti), tega bo neodločena in politično neorientirana sredina volila, in prav ona volitve odloča - potem pa bo, kar bo. Saj politika tako in tako vse bolj ali manj pokvari - če so eni deset let "rihtali službe in kšeft" svojim, naj pa sedaj še nasprotna stran to počne vsaj štiri leta, si misli marsikdo (kljub zvitim "opozorilom": pazite, mi smo svoje že več ali manj nasitili - oni drugi so pa še zelo lačni in boste z njimi dobili klientelizma še več, ne manj). Skratka, tudi podoba "odločnega, premočrtnega in možatega politika" je roba, ki se v demokraciji praviloma prodaja bolje od podobe kompromisarskih šlev in mevž. Ampak naši eldeesovci so očitno "izračunali" drugače - počakajmo, kako se jim bo račun izšel, saj drugega tako in tako ne moremo.

Enemu od njih sem te dni napisal takole: Rop na vsa usta razglaša, da boste spoštovali odločbo US - potem jo pa dajte! ("E allora dai ...!" - glej v nadaljevanju). Najraje bi ti poslal (če bi jo imel) znamenito (politično) popevko Adriana Celentana iz naših mladih dni, ki bo večno aktualna: "E allora dai, e allora dai, le cose giuste tu le sai - allora dai, allora dai, dimmi perche tu non le fai!?"

Svoj (skrajšani) prevod tega sijajnega refrena sem dal kar gor v podnaslov današnje kolumne: "Kaj prav je, dobro veš - zakaj pa tega ne počneš?!" Ampak spomin iz tako mladih dni, ko smo še poslušali Adriana Celentana, je seveda nezanesljiv - in tako sem še isti večer razposlal kakšnim dvajset prijateljem milo prošnjo, naj mi sporoče, če se poleg citiranega refrena morda kdo spomni tudi osnovnega besedila popevke, ki sem ga imel v meglenem spominu kot še bolj udarnega in duhovitega od refrena. In kaj sem zvedel zelo hitro?

Prvič, da Branko Gradišnik sam o tem sicer ne ve kaj dosti, da pa zna dobro brskati po internetu - in mi je sporočil: ni bil Celentano, ampak Gaber! Seveda ne Slavko Gaber (kakšna ironija - moja pripomba), ampak

Giorgio Gaber, sicer Celentanov milanski kolega in prijatelj, ki se ne ponaša zaman s slovenskim priimkom, saj je v resnici Giorgio Gaberscik = Gaberšček. Popevka se imenuje E allora dai, z njo je nastopal l. 1967 v San Remu.

In drugič, to pa od Franca Jurija, da gre besedilo takole:

"Tu m'insegni che la guerra oggi non si puo piu fare,
che le bombe e i cannoni sono cose da evitare.
Lo si scrive sui giornali, siamo tutti solidali,
che la pace in tutto il mondo salvera l'umanita."

In potem tisti sijajni refren: "E allora dai ...!" No, ker italijansko ne znajo vsi, naj poskusim prevesti - svobodno, ne dobesedno:

Mi predavaš, da so vojne danes čisto že odveč,
pa da bombe in kanone hitro vrzimo vsi preč.
Piše tudi v časopisih: solidarni smo vsi,
in ga ni na širnem svetu, ki si mira ne želi.
No, torej veš, no, torej veš, kaj prav je, čisto dobro veš -
no, torej veš, no, torej veš - zakaj pa tega ne počneš?!

Spomin in asociacije so čudna in muhasta stvar. Zdelo se mi je, da je Celentano (v resnici pa Gaber) takrat pel tudi o "notranjepolitičnih" prevarah naivnih ljudi, ne le o miru na svetu - pa sem se verjetno zmotil. Morda sem to popevko malo pomešal s tisto drugo, res Celentanovo: "Chi non lavora, non fa l'amore ..." - ampak to je že druga zgodba. Vrnimo se k obema Gabroma, pardon, k "nasvetu" Giorgia Gabra Antonu Ropu: če že veš, kaj je prav, namreč spoštovati odločbo US in človekove pravice - zakaj pa, za hudiča, potem tega tudi ne počneš?

O, krivični Krivic, spet žali in kleveta uboge eldeesovce. Mar ni Rop že desetkrat jasno povedal: mi smo za kompromis z Janšo - ampak samo za takega, ki bo v skladu z odločbo US in ki ne bo kršil človekovih pravic. To je točno tako modra izjava kot one mladenke: da bi zelo rada seksala, ampak pod pogojem, da še naprej ostane nedolžna. Rop pa je "nedolžnost" v tej zadevi izgubil že tisti hip, ko je prvič izjavil, da je vlada odločno "za minimiziranje kakršnihkoli odškodnin". Ta izjava namreč ne pomeni nič drugega kot tole: kaj potem, če 26. člen ustave vsakomur, celo najhujšemu zločincu, jamči polno odškodnino za škodo, povzročeno z nezakonitim ravnanjem države - izbrisanim je pa že ne bomo dali! In zakaj ne? Ker brez tega Janša ne bo odstopil od referenduma - nam je pa preprečitev referenduma pomembnejša od spoštovanja ustave. Zakaj pa to? Neumno vprašanje: zato vendar, ker zaradi kršitve ustave volitev že ne bomo zgubili - zaradi pričakovanega fiaska na referendumu jih pa kaj lahko!

Kaj pa Društvo izbrisanih - se mi referenduma nič ne bojimo? Veselimo se ga seveda ne, toda glede ogroženosti pravic izbrisanih ponavljam, kar sem pred nedavnim že zapisal: "Z morebitnim, že zelo verjetnim popuščanjem protiustavnim zahtevam opozicije bodo namreč te pravice, predvsem pa načela pravne države oškodovali neprimerno huje, kot bi to mogla še tako ksenofobno naravnana predreferendumska kampanja - če bi se v njej vladna stran brezkompromisno postavila v obrambo človekovih pravic in odločb ustavnega sodišča."

Najhujši pa je Ropov molk pred nesramnim zatrjevanjem opozicije, da dvojno nezakonitega ravnanja države leta 1992 (izbris brez zakonske podlage in celo brez odločb) sploh ni bilo - in še zlasti pred zadnjo Janševo res vnebovpijočo lažjo, da tisoči izdanih dovoljenj za začasno bivanje v letu 1992 dokazujejo, da izbrisa sploh ni bilo. Ta dovoljenja so bila izdana po izbrisu in že zato o izbrisu ne dokazujejo sploh ničesar - celo če bi bila res izdana izbrisanim in ne pretežno drugim tujcem, kot je bilo v resnici. Recimo, da Rop sam (osebno) tega še vedno ne ve in ne razume - prav. Toda zakaj mu potem državljani plačujemo "strokovne sodelavce", če mu niti tega ne znajo povedati? Ali so mu, pa on molči, ker noče pokvariti "atmosfere za barantanje"?